“Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal in za zmeraj odpot’val, to obljub’m za prmej, pa če leta čakam zdej, tam bom živu prej al’ slej.” Tako pojejo Čuki in nam vsem berejo misli, ko doživljamo idealne dopustniške trenutke. Vsi sanjamo o tem, da bi šli “tamo, gdje je sve po mom”.
A roko na srce, tudi “tam” niso vsi “problemi daleč stran”. Tudi na dopustu nas ujamejo neprijetnosti. Morda so še bolj stresne, ker se jih branimo in se jezimo, ker so nas kljub vsem našim upom doletele.
Ko delimo z drugimi lepe počitniške fotografije, si sicer dvigamo duha, ker se tako lažje zavemo lepote vsega, kar nam je dano doživljati, vendar upam, da vemo, da prikazujemo le delno resničnost, saj se na fotografijah ne vidi “gumidefektov”, odrgnin, bolečin v trebuščku, joka zaradi vročine, lakote, izgubljene igrače, slabega interneta, prepira pri pripravljanju zajtrka, žuljev na nogah, obračanja zaradi napačno izbrane smeri kljub navigaciji, zaradi nepredvidenih zapletov v službi med našo odsotnostjo …
Včasih mi je bilo zoprno, da je v počitniški prikolici treba toliko postoriti. Če hočeš piti, moraš po vodo. Če se hočeš očediti, moraš do skupne kopalnice. Vedno je treba kaj popraviti, preveriti, namestiti.
Reklame za počitniške destinacije nam sicer ponujajo “popolne kraje” za “popolni oddih”, vendar je to preslepitev. Še posebej, odkar tudi sama drugim izkazujem gostoljubje (in me drugi ocenjujejo, kako mi to uspeva), vidim, kako velika pričakovanja imamo vsi do tistega tedna, dveh, ki si ga vzamemo za odmor od vsega.
Živimo v iluziji, da na tisti sanjski počitniški lokaciji ne bo komarjev, da bo vse na dosegu roke in nam ne bo treba migniti s prstom, da bi uživali udobje.
Ne pravim, da po tem ne bi smeli hrepeneti. Celo Jezus je naročil: “Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!” Zanimivo, malo naj si odpočijemo. Kaj je tisto malo, kar lahko danes naredim za svoj blagor, počitek, samoto? Kjerkoli že sem?
Kaj bi mi povečalo moč, da bi lahko zdržala male in velike tegobe svojega življenja? Katere so moje temeljne potrebe, na katere morda že dolgo nisem odgovorila? Kako si lahko z možem pomagava, da vsak od naju pride do pravega počitka?
Ko tole pišem, se mi pogled sprehaja po krošnjah dreves, ki se majejo v vetru. Prijetno je tukajle v senci. Obiskal me je galeb, ki je doma v tem obmorskem mestecu, a kmalu odleti po svoje. Iz sosednje prikolice ves čas slišim otroški cvilež, smeh, tudi jok. Nasmehnem se. Vem, da bo enkrat vse popolno. “Tisti dan, ko konec bo poti.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
