Občutki in čustva sama po sebi niso greh. Pogosto se krivimo za čustveno nelagodje, ob tem pa pogosto spregledamo resnični vir težav. Pri spovedi je seveda dobro izpostaviti občutke in čustva, vendar ta sama po sebi niso greh, saj nimajo moralne ali informativne vrednosti.
Ni dobrih ali slabih čustev. Dobro in zlo sta moralni kategoriji. Naša čustva in čustvena stanja torej niso moralne vrednote. Sem spadajo naše odločitve, stališča in dejanja, ki so odvisna od naše volje.
Greha ljubosumja tako ne smemo mešati z duševnim nelagodjem, ki ga čutimo ob omembi prijateljeve povišice, pogledu na sosedov novi avto ali pa fotografije sodelavcev z dopusta na družabnih omrežjih.
Dejstvo, da nam je bilo nekaj trenutkov nelagodno ob spoznanju, da ima nekdo nekaj, česar mi nimamo in bi radi imeli, še ni greh. Še manj je to greh ljubosumja.
Kaj je torej ljubosumje? Kaj mi preprečuje, da bi užival v dobrem drugega?
Želeti slabše
Ljubosumje je konkurenčni odnos do sočloveka, ki v skrajnih primerih vodi do toksičnega odnosa in ga vodi misel: “Nočem imeti več, boljše. Hočem, da imaš ti manj in slabše.”
Ko tako razmišljam, sam sebi nisem vrednota in veselje. Sebe ne spoštujem in cenim. Ne skrbim zase, ne delam na sebi, se ne razvijam ali izboljšujem. Da bi se počutil bolje, je dovolj, da dokažem (ali vsaj občutim), da je drugi slabši.
Žaljenje Boga
Ljubosumje pomeni žaliti Boga. To delamo tedaj, ko ne cenimo Njega in Njegovih del. To “podcenjevanje” mora temeljiti na prepričanju, da bi sami svet znali urediti bolje kot Stvarnik.
Ne cenim in spoštujem sebe, Božjega otroka. Preziram, zaničujem, zanemarjam sebe in druge. Namesto da bi poskrbel zase, se osredotočim na drugega, njegove lastnosti, uspeh, lastnino, in ga naredim za svojega sovražnika, ki ga moram premagati in osiromašiti.
Iskanje tekmeca
Ljubosumje “potrebuje” drugega kot tekmeca, nasprotnika, sovražnika. Je karikatura tistih odnosov, za katere nas je ustvaril Bog. Nasprotniku lažje želimo slabo, mu zamerimo in ga sovražimo, mu škodimo, uničujemo in krademo, kar je njegovo. Ni nujno, da gre za materialne stvari. Lahko uničim človekovo dobro ime, dobro mnenje o njegovih dosežkih. Lahko mu ukradem idejo ali pa jo zasenčim.
Imeti več
Ljubosumje pomeni tudi pridobivati stvari, ki so lahko objektivno dobre ali nevtralne, vendar ne za to, da bi jih uživali ali cenili, temveč zgolj za to, da bi jih imeli več kot nekdo drug.
Na ta način lahko oskrunjamo ljudi in stvari, ignoriramo njihovo lastno vrednost, lepoto, dobroto. Vseeno nam je zanje. Šteje količina. Pomembno je le, da imamo več. In še več, ker se bo vedno pojavil nekdo, ob katerem bomo imeli “manj”. Če naletimo na nekoga, ki uživa v tem, kar ima, ga bom poteptal, kritiziral, se mu posmehoval, ga omalovaževal in poniževal.
Ali me napada greh ljubosumja?
To vprašanje je najbolje postaviti v zvezi s konkretnimi ljudmi in situacijami. Je nelagodje, ki ga doživljam, spodbuda, da se razvijam in postajam boljši, ali si želim samo, da bi šlo drugemu slabše?
Vredno je razmisliti tudi o vprašanju do nas samih. Ali spoštujem sebe, kakršen sem, in s tem, kar imam? Imam zdravo občudovanje, spoštovanje in hvaležnost za to, da me je Bog ustvaril in obdaril, ali sem prepričan, da bi sam znal bolje?
Kako se zaščititi pred grehom ljubosumja?
Pred ljubosumjem nas lahko varujejo tri pomembna načela:
- Resnično dobro bo vedno težilo k temu, da postane skupno dobro. Če me delo nečesa dobrega ne spodbuja, da bi vanj vključil drugega, obstaja resno tveganje, da sploh ni dobro.
- Ni vse dobro zame. Obstajajo dobre stvari, ki so dobre same po sebi. Vendar pa obstajajo tudi stvari, ki niso dobre zame. Morda so dobre za nekoga drugega ali pa v drugačnih okoliščinah. Vendar ne zame, ne v tej situaciji.
- Dobro ni dvolično. Nobeno resnično dobro zame ne more biti hkrati zlo za drugega. Če je doseganje mojega dobrega škodljivo za nekoga drugega, potem sem najverjetneje zašel.
Pred ljubosumjem nas lahko ščitijo seveda tudi molitev in dejanja, kot so:
- pohvala in pozitivno vrednotenje drugih; izražanje hvaležnosti in veselja za njihov uspeh, dosežke;
- zahvaljevanje Bogu in ljudem, čim pogosteje;
- neizmikanje, ko si zaslužimo zahvalo;
- skrbeti za t. i. “higieno želja”, zaščito pred čezmerno izpostavljenostjo oglasom, in razmisliti o omejitvi uporabe družabnih omrežij, če vidimo, da nam to škoduje;
- ne kritizirati, kvariti veselja, spodkopavati drugega, razen če imamo moralno gotovost, da nekdo dela nekaj narobe, in se želimo na ta način dejansko zoperstaviti določenemu zlu;
- ne preklinjati drugih, niti v mislih. Čeprav misel, ki se spontano pojavi v naši glavi, ni greh, je dobro, da v takšnem trenutku izročimo to osebo in sebe Božji Materi z molitvijo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedlain priredila Veronika Snoj.
