Veselje morda sploh ni to, kar mislimo. Prihaja namreč iz skrivnostnih virov.
Kaj nam, ljudem, prinaša veselje? V preteklosti sem se vedno znova zapletal v misel, da bom dosegel popolno veselje, če bom kupil določeno stvar, dosegel želeno raven prepoznavnosti ali se prepustil drobnim užitkom, kot sta obilje dobre hrane in čezmerno gledanje televizije.
Ti drobni trenutki, ki jih poganjajo hormoni sreče, so izjemno kratkega veka. Zelo hitro pregorijo in v nas pustijo občutek nezadovoljstva. Vedno si želimo še več in vedno nove in nove želje nam vedno znova jemljejo veselje.
Nedavno sem bral Duhovne vaje sv. Ignacija Lojolskega in nekaj njegovih spoznanj o veselju je precej uporabnih.
Prvič: če želimo doseči veselje, moramo veselje gojiti, pravi Ignacij.
“Za radosti je treba prositi z radostnim Kristusom,” piše sv. Ignacij. Drugače povedano, naj bo vaš namen vesel, ko prosite Boga, naj vam nakloni še več veselja. Enostavno ne bo uspelo, če bomo prosili Boga za veselje, ali pa ga krivili, da veselja ne čutimo, če se ves dan prepuščamo žalosti, samopomilovanju ali ljubosumju. Veselje ne pride samo od sebe. Ne more biti odvisno od okoliščin zunaj nas samih, pač pa se mora začeti znotraj nas.
Drugič: Ignacij nakazuje, da se moramo zavedati svojega življenja v celoti – dobrih in slabih strani, preteklosti in prihodnosti.
Ponuja nam v premislek: “Kako mi bo v duši na sodni dan, kako bi želel tedaj, da sem se odločil glede te stvari; in isto pravilo, ki bi tedaj želel, da sem se ga držal, vzamem zdaj, da bom tedaj poln radosti in veselja.”
Ignacij gleda dolgoročno. Ko se oziramo nazaj na svoje življenje: ali bomo obžalovali svoje besede in dejanja? Če je tako, nam te iste besede in dejanja tudi tukaj in zdaj ne bodo prinesle veselja.
Veselje običajno iščemo na napačnih krajih. Zaradi preobilice oglasov in zavisti si želimo določenih stvari, določenih izkušenj, ko pa vse to pridobimo, se počutimo prazne. Sam sem v življenju recimo spoznal naslednje: veselje najdem takrat, ko se potrudim in vložim čas v svojo družino, ko ta čas preživim s svojimi otroki. Bodite pozorni na to, kdaj resnično občutite trajno veselje. Morda boste presenečeni.
Na koncu ima Ignacij še ta razumen nasvet: uživajte v svojem življenju in zaradi tega ne imejte slabe vesti.
Takole piše: “Užival bom svetlobo in prijetnosti letnih časov: pomladi in poleti na primer hlad, pozimi sonce in toploto, koliko duša misli ali sluti, da bi ji to lahko pomagalo, da se raduje v svojem Stvarniku in Odrešeniku.”
Nič ni narobe, če uživamo in občutimo hvaležnost za svoje blagoslove. Nismo vedno prepričani, da si veselje zaslužimo, zato ga zavrnemo, ko nam pride naproti. Ignacij pa je povsem jasen: Bog ne želi, da smo žalostni in nesrečni. Svet je ustvaril, da bi v njem uživali, zato bi se morali, če so le naše želje zdrave in zmerne, vedno veseliti tega, kar nam je namenil Bog, se veseliti, kako lepo in dobro je v resnici naše življenje.
Sv. Ignacij nas uči, da živimo učlovečeno vero in da nam Bog daje veselje v vseh okoliščinah. To je pravo veselje, sposobnost, da smo srečni ne glede na vse, pa naj bo to v temi zime ali med sproščanjem na s soncem obsijani plaži.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
