Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Česa ne reči paru, ki si želi otroka

young caucasian woman comforts her friend in cafe during coffee break

Dejan Dundjerski | Shutterstock

Morgane Afif - objavljeno 16/08/23

Mathilde Margail, ustvarjalka vsebin s področja mode in življenjskega sloga, iz lastnih izkušenj pojasnjuje, kaj reči in česa raje ne izreči paru, ki se sooča z bolečino neplodnosti

“‘To je zato, ker o tem preveč premišljujeta …’ Če malce pomislimo, je ta stavek povsem nor. Te besede in njihovo zahrbtno obtoževanje; če se ne zgodi, mora biti vajina krivda, zaradi vajinega načina bivanja, razmišljanja. Ta misel, kako je par, ki si preveč želi otroka, obsojen, da ga ne bo imel prav zato, ker si ga preveč želi,” je Mathilde Margail zapisala na Instagramu, na njeno objavo pa se je odzvalo na tisoče uporabnikov interneta.

Kot pojasnjuje, ni bilo preprosto načeti te teme, med drugim zato, ker zadeva tudi njenega moža.

Po treh letih zakona in nenehnih pripombah tako prijateljev kot neznancev je bila pripravljenost, da spregovori, dolgotrajen proces. “Ko sva o tem spregovorila, je neplodnost v najinem življenju postala nekaj resničnega. Če nekaj, kar nas boli, ubesedimo, to pomeni, da postane resnično.”

Vsiljiva vprašanja in samovoljne pripombe

Česa torej raje ne recite paru, ki poln upanja čaka, da bo spočel otroka, da jima ne bo neprijetno?

“Želim si, da bi se ljudje vzdržali vprašanj, ki sicer niso zlonamerna, so pa resnično vsiljiva. Med njimi so tradicionalna vprašanja, kot recimo: ‘Ali si ne želita imeti otroka?’ Potem so tu še poljubne, nerodne pripombe v slogu: ‘Prav imata, da se vama ne mudi, da najprej malce uživata.'”

Mathilde nadaljuje: “Skrbi naju predvsem čas. Zato poskušava živeti s čakanjem, da tega obdobja ne bi spremenila v čas žalovanja in obupa. … Par, ki si trenutno ne želi otroka, tega večinoma ne skriva, zato je bolje ne reči ničesar, kot pa da bi izustili kaj neprimernega.”

Vsi ljudje imajo mnenje o plodnosti drugih ljudi, kar trpljenju, da par nima otroka, doda še dodatno gorje.

Po drugi strani se pari, ki si želijo otroka, seveda brez težav odprejo tistim, s katerimi se počutijo pripravljeni govoriti o tem, “vsaj toliko, da jim namignejo svojo težavo in odprejo možnost za pogovor. … Na splošno pa je treba razumeti: če ljudje o tem ne spregovorijo sami, ni naša naloga, da načnemo to vprašanje. Kadar ste v dvomih, raje molčite! Najbolje je, da v tišini molite.”

Še vedno je preveč ljudi, ki ženskam ves čas vzbujajo občutek krivde in pravijo: “Če ne zanosiš, je to zato, ker počneš to in to ali ker ne počneš tega in tega.”

Mathilde meni, da je to “natančen dokaz, kako sploh ne razumejo te teme, kajti če poznaš področje neplodnosti, veš, da ne govorimo o neplodnosti ženske, temveč o neplodnosti para. Vsi ljudje imajo mnenje o plodnosti drugih ljudi, kar trpljenju, da par nima otroka, doda še dodatno gorje. Plodnost, ne pozabimo, ostaja skrivnost in dvomim, da ima stric bratranca vaše svakinje rešitev, če je zdravnikom še ni uspelo najti.”

V stiski osamljenosti bodita drug drugemu v oporo

Ko se par sooča z neplodnostjo, se pogosto prekinejo tudi prijateljstva. Toda par ne bi smel biti prikrajšan za veselje, ki ga prinašajo otroci drugih ljudi. “Vedno je težko slišati vest o rojstvu otroka, ko sam nimaš te sreče,” pravi Mathilde. “Še težje pa je to izvedeti po petih mesecih, ker ti prijateljica ni upala povedati, iz bojazni, da bi te prizadela.”

“Vedno cenim obzirnost tistih, ki si vzamejo čas, da mi to sporočijo vnaprej, tako da lahko novico sprejmem in se iskreno veselim z njimi, ko pride čas. Tako kot neplodnost ne bi smela biti tabu, tudi tema o plodnosti naših prijateljev ne bi smela biti tabu. Ne smemo dovoliti, da bi nam bilo zaradi kočljivih tem neprijetno, in resnično si želim, da bi se o tej temi lahko svobodno pogovarjali.”

Prav tako to ne bi smela postati izključno ženska tema. “Ko gre za to vprašanje, so moški pogosto pozabljeni,” opozarja Mathilde. “Kot ženske to čakanje doživljamo v svojem telesu. S spremljanjem svojih ciklov vemo, kaj se vsak mesec dogaja ali ne dogaja v nas. Moški pa so nemočni, da bi razumeli, kaj se dogaja v naših telesih, saj vsak mesec prinaša novo upanje. To pričakovanje izkušajo od zunaj, ne da bi imeli vpogled v to, kar me doživljamo od znotraj. Vsak mesec, ko se upanje razblini, trpijo prav tako kot njihove žene in tudi me moramo biti v oporo svojim možem.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
družinanosečnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.