“Čutiva, da je Miriam izmoljen otrok. Močno verjameva, da je Marija posredovala,” z veliko hvaležnostjo pripovedujeta zakonca Dogenik iz Novega mesta. Potem ko so jima zdravniki postavili diagnozo neplodnost in so jima napovedali en odstotek možnosti za zanositev po naravni poti, se jima je po sedmih letih zakona rodila deklica Miriam, ki ima danes 10 let. Sabina in Jernej sta v pogovoru spregovorila o paleti občutij, ki so ju prevevala na trnovi poti neplodnosti, pa tudi o čudežu starševstva.
Po nekaj letih zakona, v katerem sta si želela več otrok, so vama postavili diagnozo neplodnost. Kako se spominjata obdobja čakanja in kako se je vsak od vaju spopadal s tem?
Sabina: Prvo leto se niti nisva trudila za otroka, ampak sva veliko delala na najinem odnosu. Potem pa sva si želela, da bi prišli otroci. Za poročno geslo sva izbrala citat iz Svetega pisma: Pojdite in obrodite sad in naj vaš sad ostane. Midva sva seveda sad videla v otrocih. Sama sem imela v mislih veliko družino, želela sem najmanj tri otroke. Videla sem se kot mama, ki ostane doma. Po treh letih sva spoznala, da enostavno ne gre. Kar dolgo sva oklevala, preden sva šla do zdravnikov.
Jernej: Dobila sva diagnozo neplodnega para. Za naju je bil to šok. Najprej sva mislila, da so se zmotili. Potem se počasi soočaš z realnostjo. Bilo je hudo.
Sabina: Dali so nama en odstotek možnosti za zanositev po naravni poti. Nikoli ne govoriva, pri kom od naju je problem, ampak na to gledava kot na problem najinega zakona in se s tem soočava skupaj.
Jernej: Veliko sva se pogovarjala. Zelo velik plus je bil, da sva si vzela čas za odločitve, da sva se začutila in da za vsemi odločitvami, ki sva jih naredila, zdaj lahko v miru stojiva. Ko je jokala Sabina, sem jo tolažil jaz, ko sem jokal jaz, je ona tolažila mene. Najhuje je bilo, ko sva oba jokala in naju ni nihče tolažil. Sledilo je obdobje soočenja: Bog, če že je taka diagnoza, kaj bo potem najin sad? Pokaži nama pot.
Kako sta novico sporočila svojima družinama in bližnjim?
Sabina: Vzela sva si čas, nisva prehitevala. Ko sva dobila diagnozo, pa sva soočila s to novico obe družini. Dobila sva podporo. Zdi se mi pomembno, da ljudje ne sprašujejo in ne drezajo. Najhuje mi je bilo, ko sem kam prišla in so me najprej pogledali v trebuh. Neprimerni so tudi nasveti kot npr. morata se sprostiti, saj bo in lažne tolažbe. Največ je, da si zraven in čutiš stisko para, jima daš čas, da spregovorita sama. Verjamem pa, da je tudi bližnjim težko.
Kako je potekalo nadaljnje predelovanje bolečine?
Sabina: Poiskala sva pomoč. Našla sva duhovnega spremljevalca, duhovnika, ki naju je spremljal že prej. Ko sva jokala, obupovala in se jezila, je bil ključen njegov stavek: niso glavno poslanstvo zakona otroci, ampak vajina ljubezen in povezanost.
Kakšnih pet let po poroki sva bila kar socialno izolirana. Parom v zakonski skupini so se rojevali otroci, drug drugega so vabili na rojstne dneve otrok, naju pa, verjameva, da iz uvidevnosti, niso upali, saj niso želeli povzročati dodatne bolečine. Malo se izoliraš sam, ker ti je težko, malo pa tudi drugi ne vejo, kako bi pristopili.
Šla sva tudi na terapijo. Zelo pomembno je bilo, da sva se počasi začela odpirati nekomu tretjemu. Našla sva zakonsko skupino parov, ki se soočajo z neplodnostjo. Imela sva velik blagoslov, da je DiŽ organiziral vikend seminar za zakonce z naslovom Nenamerno brez otrok. Če se le da, je dobro poiskati druge pare s podobno preizkušnjo. Midva sva sicer ostala tudi v matični zakonski skupini in se povezovala s tistimi, ki niso imeli te izkušnje, hkrati pa sva poiskala tudi prijatelje na novo, ki tvojo stisko res razumejo.
Jernej: Na neki način sva si razširila družbo.
Sabina: Sčasoma sva se kar malo potrudila in začela obiskovati tudi družinice. Prijateljem z majhnimi otroki sva se ponudila za varstvo. Ko sva iskala svoje poslanstvo, sem recimo jaz naredila katehetsko-pastoralno šolo, postala sva svetovalca za naravno načrtovanje družine.
Jernej: Odnosi so bili tako dragoceni, da bi jih bilo škoda izgubiti. Rasli smo drug z drugim.
Sabina: Je pa bila prisotna bolečina. Meni je bilo najhuje pri mašah, ko so bili krsti otrok. Takrat se mi je srce hotelo razpočiti. Sedaj vidim, kako včasih idealiziraš stvari. Vsak par, vsaka družina nosi svojstveno stisko, breme, ki ga moraš sprejeti in se z njim naučiti živeti. Midva sva si v tistem obdobju zadala, da bova čim bolj v polnosti in veselju živela življenje, ki nama je dano.
Kako sta v tem obdobju še živela svojo poklicanost, kje sta iskala svojo izpolnjenost?
Jernej: Sklenila sva, da če ne moreva imeti svojih otrok, bova imela pa duhovne. Skrbiva za svoje krščence, ponudiva varstvo prijateljem, ki imajo več otrok, Sabina je v službi srečevala veliko otrok in staršev, ki jim je lahko bila v pomoč in podporo.
Sabina: Spraševala sva se, kako lahko pomagava parom, ki imajo podobno izkušnjo kot midva. Sodelovala sva tudi pri tečajih za naravno načrtovanje družine. Ves čas sva čutila, da je ta preizkušnja v neko Božjo slavo, ni nama bila kar tako podarjena. Neplodnost je ena najtežjih preizkušenj zakona, ni pa brezupna pot.
Zakaj je bila umetna oploditev za vaju nesprejemljiva, v čem se vama zdi ta pristop sporen?
Jernej: Do umetne oploditve bi lahko prišla zelo hitro. Midva sva takrat namerno ustavljala postopke, ker nama je šlo vse prehitro. Hitro so ugotovili, da vlečeva zavoro. Pri nama je bilo bistveno, da si želiva otroka spočeti doma, v ljubezni, ne pa z epruveto, če gledamo tehnično. Sporen nama je bil tudi proces z zarodki, ki ostanejo.
Sabina: Prebrala sva knjižico iz moralne teologije, kjer so se nama zdeli argumenti zelo smiselni. Stališče Cerkve nama je bilo v oporo in pomoč, kljub temu pa sem predvsem spraševala sebe, ali zmorem skozi to. Kot ženska si nisem predstavljala, da telo izpostavim vsem tem procesom. Postopek je bil zame osebno preveč hladen in preveč psihološko in telesno naporen.
Kako se spominjata nosečnosti in hčerinega rojstva?
Sabina: Ko sem bila en mesec noseča, se spomnim moževih besed, ko me je pogledal in dejal: Zdaj imava midva čudež Božji, drugače bi imela pa produkt medicine. Če bi prehitevala, sploh ne bi dala Bogu priložnosti, da se to zgodi.
Jernej: Ko sem izvedel za nosečnost, sem bil v devetih nebesih. Ob tem nisem doživljal nobene stiske ali strahu. Bil sem vesel, da nama je to končno dano. Z veseljem sem šel skozi vseh devet mesecev, medtem ko je bilo Sabino prve tri mesece zelo strah. Zavedala se je, da je to za naju edina možnost in da je v prvih treh mesecih največja možnost za spontani splav.
Porod je bil zanimiv, trajal je tri dni. 🙂 Sabina je vmes spala, jaz pa sem bil ves čas v pripravljenosti. Vse do rojstva nisva vedela otrokovega spola. Ko sva videla, da je punčka, sva takoj vedela, da bo Miriam. Popadlo me je nepopisno veselje, še nikoli v življenju nisem bil tako vesel. Zame je bil velik blagoslov, da sem lahko bil zraven.
Sabina: Po rojstvu se je pa začela realnost. Prej sem starševstvo zelo idealizirala, nato sem se soočila z napori starševstva. O tem rada govorim tudi z drugimi mamami, ker vem, da je odrešujoče. Materinstvo je čudovita izkušnja, je pa tudi zelo naporna, ni samo vzhičenost.
Tudi po hčerinem rojstvu bolečina neplodnosti ostaja. Ko so bile prijateljice noseče, me je Miriam spraševala, kdaj bom pa jaz imela dojenčka. Sam si že šel skozi svojo žalost, toda kako majhnemu otroku razložiti, da nikoli ne bo imel bratca oz. sestrice? Midva sva svoj odstotek možnosti porabila, moramo biti realni. Na tej točki sva se tudi že spraševala, ali bi bilo smiselno posvojiti ali otroka vzeti v rejništvo. Za zdaj tega trenutka še nisva začutila. Moliva in naj se zgodi Njegova volja. Vedno najprej zmoliva zdravamarijo za hčerko, nato pa še za otroka po Božji volji.
Kako danes gledata na starševstvo?
Jernej: Prej si starševstvo predstavljaš kot idilično, toda kmalu sem padel na realna tla. Mene Miriam ogromno nauči. Ob njej se učim biti oče, ogromno mi pomaga tudi Sabina, ko mi iskreno pove svoje mnenje. Očetovstvo mi je zelo dragoceno, nekaj najlepšega. Živim za to, da sem mož in oče. Pri starševstvu je vedno kaj drugače. Vedno so novi izzivi in dogodki, treba se je posodabljati, biti prisoten, ko te otrok potrebuje.
Sabina: Starševstvo je predvsem odzivanje na otroka takšnega, kakršen je. Niti ne moreš biti vnaprej pripravljen, kakšen starš boš in kakšne vzgojne prijeme boš imel, dokler se otrok ne rodi in ne začneš prepoznavati in izvabljati iz njega tisto, kar je njegovo bistvo. Ko sem prej govorila o naporih, ki jih je treba vlagati (kuhanje, pranje …), mi je vse to v resnici zelo zabavno. Rečem si: ej, to je to, kar sem si želela. Čeprav je zelo drugače, kot sem si predstavljala.
Kako bi opogumila pare, ki še čakajo na svoj čudež in ga morda ne bodo nikoli dočakali?
Sabina: Včasih je vredno malo počakati. Doktrina na zdravniškem področju je namreč taka, da je treba paru zelo hitro predlagati določene postopke, seveda tudi iz želje po pomoči. Kot drugo pa bi izpostavila povezovanje z zakoncem in pogovor o svoji stiski. Poznava veliko parov, pri katerih se čudež ni oz. še ni zgodil. Ampak v njih vidiva neko veselje, da kljub neizpolnjenemu hrepenenju živijo polno življenje. Sprejeti je treba, kar je danost življenja.
Jernej: Na tem področju in nasploh v življenju si je treba za odločitve vzeti toliko časa, da smo potem mirni. Svet deluje prehitro, ljudje se prehitro odločajo, potem pa jim je žal, ker nečesa ne morejo popraviti. Meni je ta izkušnja zelo dragocena, ker sva si vzela čas, začutila drug drugega, vse odločitve sva najprej prespala. Tako lahko živiš z odločitvami v veselju, se pogledaš v oči in rečeš: prav sva naredila.
Dostikrat pomislim: saj živim samo enkrat. Življenje je lepo, živi ga vsak dan posebej, v vsem lepem, kar ti ponuja. Lahko na življenje gledaš pesimistično, kaj vse ti gre narobe, pa gre življenje mimo in nimaš nič od tega. Če pa poskušaš v vsakem dnevu najti majhne lepe stvari, gre.
