Grško baklavo pripravljajo iz 33 plasti testa – iz verskih razlogov

Izvor baklave je negotov. Zgodovina priprave te slaščice ni nikjer primerno dokumentirana. Nekatere starogrške slaščice, ki so vključene v znamenito knjigo Deipnosophistae (“Strokovnjaki za večerje”, grško besedilo s klasičnimi recepti iz 3. stoletja pred Kristusom), so morda malce podobne baklavi, saj so polnjene z orehi in medom, vendar nimajo značilnega drobljivega testa.

Zgodovinarji se strinjajo, da je bila baklava v sedanji obliki najverjetneje razvita v cesarski kuhinji palače Topkapi v Konstantinoplu – današnjem Carigradu. Znano je, da je sultan vsak 15. dan meseca ramadana v slovesnem sprevodu svojim janičarjem podaril pladnje baklave.

Preberite še:Hrana za dušo: 5 zimskih receptov, ki vam bodo ogreli telo in srce

Prihod baklave v Grčijo lahko pripišemo obdobju Osmanskega cesarstva. Ko je cesarstvo širilo svoj vpliv po Bližnjem vzhodu, Balkanu in Sredozemlju, je s seboj prineslo kulinarična izročila številnih ozemelj, ki jih je že osvojilo, vključno s svojimi cesarskimi kuhinjami. Baklava je hitro postala priljubljena slaščica tako med člani kraljeve družine kot med preprostimi ljudmi.

Osmani so Grčiji vladali več stoletij in so na to območje prinesli svoje kulinarično izročilo, vključno z baklavo. Ko je Osmansko cesarstvo v 16. in 17. stoletju doseglo višek, se je baklava trdno zasidrala v grški kuhinji. Vendar so Grki recept nekoliko priredili – morda kot obliko verskega in kulturnega upora.

Preberite še:Resnica je hrana za dušo.

Baklavo običajno pripravljajo iz najmanj štirih plasti vlečenega testa in dveh do treh plasti oreščkov in sirupa. Nekateri bolj zapleteni recepti zahtevajo do 12 plasti vlečenega testa in pet ali več plasti oreščkov in sirupa. Grški peki in gospodinje pa ga pripravljajo iz 33 plasti testa v spomin na vsako leto Jezusovega življenja.

Gotovo obstaja še več različic tradicionalnega recepta za baklavo, ki vključujejo krajevne sestavine in območne prilagoditve. Danes je grška baklava prepoznavna zaradi uporabe medu in cimeta ter različnih oreščkov, kot so orehi in pistacije – predvsem pa zaradi svoje verske simbolike.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Preberite še:“Učiteljica sem že 23 let in po vseh teh letih se mi še vedno zdi, da sem si izbrala najboljši poklic”

Preberite še:Zdravniku, ki ji je predlagal splav, je napisala pismo. “Bog lahko naredi vsak čudež”

Preberite še:Starši so ga dali v posvojitev, da bi mu omogočili boljšo oskrbo, danes je zdrav mladenič