Vprašanje bralca:
Na družbenih omrežjih berem komentarje in opažam, da ljudje nenehno komentirajo katerokoli zadevo. Občutek imam, da nekaj napišejo, še preden pomislijo. Tudi kristjani radi “razmetavamo” z besedami in modrujemo pod vsako temo. Ne vem, ali je to beg pred samim seboj ali se ulovimo v plitvino govoričenja … Včasih se mi zdi, da so družbena omrežja pravi sejalci notranjega nemira. Kako ob tej realnosti najti čas za tišino in za Božjo besedo, ki verjetno potrebuje to tišino? Hvala za odgovor.
Robert
Odgovarja škof Maksimilijan Matjaž:
Spoštovani Robert, odgovor na vaše vprašanje, kako v tem hrupnem svetu najti čas za Božjo besedo, je v resnici zelo preprost: Treba se je odločiti in začeti brati Sveto pismo. Sodobni svet res poskrbi, da smo neprestano obkroženi s ponudbami in informacijami, ki nas lahko dan in noč okupirajo in nas popolnoma obvladajo in prepričajo, da je samo to resnično, kar nam te sporočajo. A v globini slutimo, da to ni res, ker nas množica informacij in dejavnosti nikoli ne more umiriti in ne osrečiti. Semena Božjega življenja, ki ga vsak nosi v sebi, se ne dajo preprosto zatreti.
Kristjani se zavedamo, da se neprestano bije boj zla proti dobremu, smrti proti življenju. Za dobro se je treba odločati, ker to pomeni rast, razdajanje, odpuščanje, darovanje. Vse to pa je v nasprotju z logiko človeške narave, ki se brani, se bori zase in zbira, da bo preživela. Na koncu pa se človeška narava vseeno izčrpa in umre. Kristjani bi morali biti veliko bolj svobodni in mirni, ker vemo, da nam je Bog v Kristusu že podaril večno življenje, da nas je že vzljubil in nas ljubi, tudi ko si tega ne zaslužimo, da nam je zvest, tudi ko mi nismo.
To je tisto veselo sporočilo, ki nam ga Bog na različne načine pošilja, najmočneje prav gotovo po svoji besedi v Svetem pismu. Če nas na videz realni svet želi prepričati, da se vse vrti okrog denarja, zabave, užitka in moči, nam Božja beseda govori, da sta nam življenje in sreča že podarjena, da smo že Božji otroci.
Vsak dan se tako odvija drama, ki so jo doživeli apostoli na Galilejskem jezeru. Nekaj ur po tem, ko je Jezus pred njihovimi očmi nasitil veliko množico s tisto malo kruha, kolikor so ga premogli, ga v viharju na morju niso več prepoznali. Bili so popolnoma prevzeti od strahu zase in za svoje reševanje. Peter je končno le prepoznal glas in lahko je stopil na morje in voda ga je držala. V resnici ga je držal Gospodov pogled, ki je močnejši in resničnejši kot grmenje voda.
Tudi v soočanju s sodobnimi viharji je ključno, kje smo zasidrani, kam je usmerjen naš pogled. Če je k bistvenemu, k izvoru in temelju življenja, potem bomo ostali. Ko je Jezus hvaležno sprejel Martino postrežbo, ji je hkrati prek Marije pokazal, da je za polno srečo treba tudi gledati in poslušati.
Zato se odločimo in si vzemimo čas za Besedo. Odnos potrebuje čas, ljubezen pa potrebuje odločitev.
Ko bomo odprli Sveto pismo in začeli brati, nas bo verjetno najprej preplavila množica podob in glasov. Vzemimo si čas za tišino. Ne bojmo se tišine. Ničesar našega nam ne jemlje, omogoča pa, da slišimo tudi tisto majhno, na videz nepomembno, v meni skrito. Mati Terezija je imela težko izkušnjo o gluhi tišini, a je vztrajala v njej. Iz nje se je rodila molitev. V svoj duhovni dnevnik je zapisala: Molitev je sad tišine, sad molitve je vera, sad vere je ljubezen, sad ljubezni je služenje, sad služenja pa je mir.
Pot do miru je torej mogoča tudi v še tako nadležnem hrupu sodobnega sveta.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 34.
