Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 22. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Starši smo tisti, ki naj bi imeli zavedanje, moč, odraslost, da z otrokom oblikujemo zdrav odnos”

Marinka Cernetic

Urška Leskovšek | Aleteia

Urška Leskovšek - objavljeno 04/09/23

Pogovor s psihoterapevtko: "Najtežje je pogledati sebe v ogledalo. Lažje rečemo, da je težava v otroku"

Marinka Černetič je integrativna psihoterapevtka, ki v zasebni psihoterapevtski praksi sprejema odrasle posameznike in pare. Objavlja članke s področja čuječnosti, partnerskih odnosov in starševstva ter osebne rasti. Z možem Mihaelom izvajata tečaj krščanske čuječnosti “Čujte!”.

Znanje o partnerskih odnosih, razvojnih procesih in čuječnosti s pridom vnaša tudi v življenje svoje družine, ki jo sestavljata še dva osnovnošolca in dva srednješolca. V čuječnem pristopu vidi način, kako lahko družinski člani v razgibanem in mnogokrat prezahtevnem vsakdanjiku ohranjajo pristne stike, ki so vir zadovoljstva in sreče.

Vsak od nas ima svoje strahove, šibkosti, načine predelovanja stresa. Kako biti ob otroku, ga čutiti, razumeti ob začetku šolskega leta? Na kaj naj bomo še posebej pozorni?
Zelo pomembno je zavedanje, da je prehod iz počitnic v novo šolsko leto velika sprememba – v ritmu, dnevnem urniku, v tem, kako družina deluje. Pomembno se mi zdi, da se na to najprej pripravimo starši. Zunanje, pa tudi notranje – da se organiziramo in tudi navznoter pogledamo, kaj nas vznemirja, kje smo šibki, kje se moramo umiriti mi. Če se mi naravnamo, da bo šolsko leto steklo, da bo v redu, bomo pomirjeni in bomo doma ustvarjali takšno klimo. Tako bo tudi otrok čutil, da bo zmogel.

Otrokove stiske so realne. Zelo pomembno se mi zdi, da jih ne zanikamo, ne pomanjšujemo, otroku ne govorimo: “Bo že, saj bo, ne tečnari.” S tem otroku ne delamo usluge, ampak mu sporočamo: “V tem nisem s tabo, sam razreši.” Ta njegova doživljanja tako ne bodo izginila, ampak bo z njimi ostal sam. Imel bo izkušnjo, da tega z mamico, atijem ne more predelovati.

Biti z otrokom v tem pomeni, da ga slišim, priznam njegove skrbi, potem pa ga iz svojega notranjega miru poskušam pomiriti. “Kaj lahko narediva?” “Tukaj sem zate.” Tako ga “opremimo”, da ne beži od svojih čustev, ampak da išče, prepoznava, kaj potrebuje – morda podporo, tolažbo, fizično organizacijo, …

Dobro je, če znamo opaziti, kaj otrok potrebuje, in se na to tudi osredotočimo. Pogoj za to pa je, da smo mi mirni. Če smo mi mirni, bomo lahko pomirili otroka. Mi pa smo mirni, če vemo, kaj se dogaja v nas – če smo čuječni do sebe. Kaj se zgodi z mano, ko pomislim na novo šolsko leto? To moramo obvladati. Potem smo v vlogi odraslega in lahko poskrbimo za otroka. Sicer pa smo v vlogi prestrašenega otroka, dva prestrašena otroka pa ne najdeta rešitve.

Kaj je čuječnost? Kaj je krščanska čuječnost?

Čuječnost je nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje sedanjega trenutka. Pomembne so tri komponente: da se zavedamo, da smo ob zavedanju zmožni sprejemanja in da se to dogaja v sedanjem trenutku. Če ena od komponent manjka, to ni čuječnost.
Čuječnost je usmerjanje zavedanja na način, da smo radovedni, odprti in da smo v stiku s sedanjim trenutkom – najprej v stiku s sabo (kdo sem, kaj je v meni, čustva, občutki), z drugim (da se zavem, kaj je v otroku, da se vživim, da odprto poslušam), z okoljem, naravo.
V krščanski čuječnosti razvijamo še odnos, stik z Bogom. Presežna dimenzija je pomembna za tiste, ki bi tudi odnos z Bogom radi živeli bolj polno.

Če do stisk pride, kako jih v različnih starostnih obdobjih prepoznavati? Katere so najpogostejše oblike izražanja stisk pri otrocih?
Situacije, ki otroke presegajo, otroci izražajo različno, odvisno od tega, kakšen je otrok po temperamentu, kakšni so družinski vzorci odzivanja. Lahko bo agresiven, zajedljiv, bo udarjal bratca, sestrico ali pa se bo potegnil vase. Morda bo tih, bolel ga bo trebuh, starejše tudi glava, grizel si bo nohte, ponoči bo imel more. Pomembno je, da to opazimo. Da do tega nismo malomarni v smislu, da imajo to vsi otroci ali da je to le prehodna faza.

Iskreno se moramo vprašati, kaj se dogaja, kje je. Če vprašamo: “Zakaj te boli trebuh?” on na to nima odgovora. “Kako ti je, ko prideš v šolo?” “S kom si se danes igral?” “Ti je bil kdo danes neprijeten?” “Kako se počutiš, ko greste na kosilo?” Vprašanja naj bodo radovedna, ne zasliševalska. S tem odpiramo prostor, da otrok spregovori. Ne rečemo: “Ah, to ni nič, vsi gremo čez to. Gremo dalje.” Lahko pa povemo, da je bilo tudi nam težko, kako smo si pomagali, kakšne skrbi smo imeli.

Starejši kot so otroci, več je lahko tesnobe, odmaknjenosti, odrezavosti. Mlajši to bolj izražajo tako, da se oklepajo staršev, boli jih trebuh, so razdražljivi, strah jih je iti v šolo, zjutraj zamujajo, silijo domov, čakajo starše že na vratih, …

Ob teh prehodih, kot je začetek šolskega leta, je zelo pomembno, da smo za otroke popoldne čustveno razpoložljivi, zlasti za mlajše. Bolj nas bodo iskali, več stika bodo potrebovali. Biti moramo varno gnezdo, varna baza. Morda odpovemo tudi kakšne obiske, obveznosti. Ko pridemo od zunaj vsi domov, je pomembno, da ustvarimo čas in prostor, da se pomirimo, pocrkljamo.

Torej si moramo starši v službi prihraniti še toliko energije, da smo popoldne na razpolago otrokom, mirni.
Doma nas čaka še ena zelo naporna, čustvena služba. To je zelo težko, ker moramo v službah dati vse od sebe. Tam moramo biti profesionalni, delno skriti pristni del sebe, zato doma potem nujno potrebujemo sprostitev. Ampak raje si na poti domov vzemimo 5 ali 10 minut za predah, postojmo v avtu, naredimo nekaj čuječnih vdihov, izdihov, kakšno čuječnostno vajo, da pregledamo svoje misli, čustva, da se povežemo sami s sabo.

Če pridemo domov lačni – čustveno ali fizično, bomo reagirali kot lačni. In “lačen si ful drugačen”. 🙂 Starši moramo paziti nase. Sebe moramo podpreti, da lahko kakovostno poskrbimo za otroke.

Skrb zase je ključna, sploh pri odraslih. Zlasti mame velikokrat mislimo na vse drugo – služba, otroci, mož, gospodinjstvo, starši, prijatelji, sosedje, … Za vse poskrbimo, ampak to deluje le nekaj časa. Jasno nam je, da telefon napolnimo vsak večer. Vemo, da brez tega ne bo deloval. Mi pa s tistimi rdečimi šestimi odstotki baterije hodimo naokrog, sestradani miru, pomiritve, duševne potešitve. Tako ne moremo delovati. Zlasti ne v teh težkih, prehodnih trenutkih.

Marinka Cernetic

Kako otroku novo, neznano (okolje, v katerega se podaja, sošolce, nove naloge) predstaviti kot izziv in ne kot nekaj zastrašujočega?
Spet bi začeli pri starših. Starši so načeloma odrasli, imajo kapacitete, so odgovorni za to, kakšno vzdušje bodo ustvarili. Najprej pogledamo pri sebi, ali nas kaj vznemirja. Morda se spomnimo svojih začetkov, kaj je nam pomagalo. Otroku pa damo priložnost, da pove, kaj on pričakuje. Nove stvari mu predstavimo, morda si gremo novo okolje lahko pogledat, se sprehodimo k šoli, okrog šole. Na neki realen, a prijeten način mu opišemo situacijo, ki si je on še ne predstavlja.

Otroku damo prostor, da pove, kaj ga skrbi, in ga v tem poskušamo potolažiti. Gojiti moramo pozitivno klimo, naklonjenost, a vedno realno. Težave bodo, konflikti bodo, neprijetne okoliščine bodo, a mi bomo tam, učitelji bodo tam, da bodo otroku blizu.

Kako se z ustrezno postavljenim vprašanjem o tem, kako je bilo v šoli, izogniti odgovoru “v redu”?
Zelo pogosto se zgodi, sploh pri najstnikih, da pridejo domov in šolsko torbo odvržejo takoj pri vratih, da se potem vsi spotikajo obnjo. Ko potem vprašaš: “Kako je bilo v šoli?” je odziv največkrat odklonilen v smislu: “A zdaj pa še ti težiš s tem?”

Starši velikokrat pademo v ta avtomatizem in se potem ob takem odzivu čutimo prizadete. A vedno lahko iz tega avtomatskega načina odzivanja izstopimo, gremo korak nazaj. Ko si otrok malo oddahne, poje jabolko, se usede na kavč, lahko začnemo s konkretnimi vprašanji: “Kakšen je bil dan? Se je zgodilo kaj zanimivega? Ti je bilo kaj smešno? Kako si se ujel s svojimi prijatelji?”

Velikokrat izpademo, da zaslišujemo. Pri otroku do pubertete ustvarjajmo neko polje radovednosti, pri najstniku pa je dobro počakati, da oni pridejo do nas in (z njihovo besedo) “hengajo” z nami. Takrat sami začnejo pripovedovati in lahko le poslušamo ali jih malo spodbudimo z odprtimi vprašanji.

Žal se velikokrat “zaštrikamo” že na vratih, v prvih petih minutah. A vedno je priložnost, da pridemo nazaj in vzpostavimo stik.

Starši želimo biti ob otroku, a mu vseeno dopuščati dovolj svobode, da se lahko razvija. Kako biti čuječni, ne pa helikopterski starši?
Starši vse delamo v dobri veri, v prepričanju, da je to zelo pomembno za otroke. Velikokrat izhajamo iz svojih izkušenj, omejenosti, ranjenosti in vzorcev, ki jih imamo. Kako to prepoznavati? Če smo helikopterski starši, tega ne vemo in želimo otroka zaščititi pred neuspehom, bolečino, trpljenjem, želimo mu tlakovati življenje, da mu bo lažje, lepše, kot je bilo nam. Lahko se pa tudi mi bojimo neuspeha, ker bomo potem mi označeni kot slabi starši. Včasih se z otroki kitimo.

Vedno znova je treba vzpostaviti zavedanje, kdo potrebuje tako zaščito, kdo potrebuje take ocene, kdo potrebuje varnost za otroka. Velikokrat smo to mi. Otrok ima neki svoj notranji motor, gonilo razvoja. Otrok bo varno šel skozi faze. Mi smo tisti, ki se bojimo in začnemo otroka preveč ščititi, zavijati v vato, mu življenje urejati tako, da ne bo šlo kaj narobe.

Vedno znova smo pri starših. Starši smo tisti, ki naj bi imeli zavedanje, moč, odraslost, da z otrokom oblikujemo zdrav odnos.

Otroku lahko naredimo veliko škodo. Lahko ima glavobole, ne hodi v šolo, nima volje do življenja, morda se redi, ker se tolaži s hrano. Ob tem starši iščejo mnenja pri zdravnikih, ne opazijo pa, da je, na primer, pravzaprav njih strah prihodnosti, strah vsega, zanje je življenje nevarno.

Taki starši bi morali najprej razčistiti s svojimi notranjimi gonili ravnanja, da bi potem otroku lahko dali več svobode.

Glavna odgovornost staršev je to, kako sebe izgrajujejo, da so dovolj dobri starši. Nega otroka, praktične stvari so tudi pomembne, ampak tega se hitro naučimo. Najtežje je pogledati sebe v ogledalo. Lažje rečemo, da je težava v otroku.


Tags:
vzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.