Ko gredo stvari dobro, se veliko ljudi le redko spomni na Boga. Toda ko pride preizkušnja, obrnejo oči proti nebu in prosijo za Božjo pomoč. To ni nekaj slabega, vendar se lahko z Bogom pogovarjamo ves čas, tako v dobrih kot v slabih časih.
Poglejmo primer Kanaanke iz Matejevega evangelija, ki se je približala Jezusu in njegovim učencem in začela vpiti: “Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer strašno muči demon” (Mt 15,22).
Gospod ji sprva ni odgovoril.
Vztrajati brez malodušja
Učenci so prosili Jezusa, naj ženi odgovori, ker jih je jezilo, da je kričala za njimi. Jezus jim je odgovoril: “Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.”
Kljub temu se žena ni vdala. Padla je predenj in ga ponovno prosila: “Gospod, pomagaj mi!” (Mt 15,25)
Gospodov ji je odgovoril ostro in celo žaljivo, da bi videl, kako daleč je ta mati sposobna iti in prositi za čudež za svojo hčer: “Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.”
Žena se je nato upravičeno sklicala na Božje usmiljenje in tako dosegla svoj cilj: “Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.” (Mt 15,27).
Bog nas vedno posluša
Jezus je nazadnje le odgovoril na prošnjo, s stavkom, ki odraža občudovanje do neutrudne Kanaanke: “O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!” (Mt 15,28)
Bog nas vedno posluša, vendar želi, da se ne naveličamo prositi: ne zaradi muhavosti, ampak zato, da bi se mu popolnoma izročili. Zato moramo neutrudno moliti in vztrajati, da Gospod usliši naše ponižne in iskrene molitve. Bodimo prepričani, da nas bo prej ali slej uslišal!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
