To je zgodba prve ženske L’Oreala, izvršne direktorice, ki je poslušala sebe in Boga

To ni samo zgodba o 46-letni Američanki Jamie Kern Lima, prvi ženski L'Oreala, izvršni direktorici. Je tudi zgodba o tebi in meni, sanjah, zavrnitvi, veri in poslušanju Božjega glasu.

Ko je kot študentka delala v priljubljeni verižni restavraciji, je Jamie sanjala o televizijski karieri. To željo je uresničila pri 28 letih. Bila je srečna in navdušena, da je dosegla svoj cilj.  

Bila je v svojem elementu. Nekega dne pa je med vodenjem informativnega programa zaslišala paničen glas producenta: "Nekaj imaš na obrazu!"

Med oglasi se je pogledala v ogledalo in videla, da so se ji na obrazu topila ličila, koža pod njimi pa je bila zelo rdeča in prekrita z izboklinami.

Pozneje se je izkazalo, da gre za rozaceo, vnetno kožno bolezen.

Sprala si je del ličil, nato pa polna dvomov in vprašanj odvodila še zadnji del programa: "Ali me bodo odpustili? Ali gledalci zdaj preklapljajo med kanali? Gledanost verjetno upada in podjetje ima zaradi mene stroške …"

To je bilo še v časih, ko se je v medijih oglaševalo "popoln" videz z gladko, enakomerno poltjo.

Da bi lahko ohranila svojo sanjsko službo na televiziji, je Jamie začela iskati izdelke za ličenje, ki ji bi omogočili učinkovito prekrivanje znakov bolezni.

Izkazalo se je, da to ni bilo tako preprosto, saj kozmetika ni bila prilagojena tej bolezni. Bila je presenečena, vendar ni odnehala in za različne izdelke v nekaj tednih porabila skoraj vso svojo plačo. Ko niti vrhunski lepotni, dermatološki in profesionalni kozmetični izdelki niso rešili njenega problema, je Jamie pomislila:

"Če zame ni dobre kozmetike in je na svetu osem milijard ljudi, so med njimi verjetno tudi ljudje, kot sem jaz. Kaj, če bi izumila izdelek, ki bi deloval na moji koži in bi lahko pomagal drugim ljudem s podobno težavo?"

Idejo so hitro preplavile negativne misli: "Pa saj nimaš denarja ali znanja, nič ne veš o kozmetični industriji, nisi usposobljena za to, imaš sanjsko delo …”

Verjetno je ta notranji dialog poznan tudi vam.

Jamie se je odločila slediti svojemu srcu. Ugotovila je tudi, da na oglasih za ličila še nikoli ni videla modela z rdečo brazdasto kožo. "Videla sem samo modele z gladko kožo," se spominja, "in spoznala sem, da sem si vse življenje prizadevala, da bi bila videti tako kot one."

Zato se je odločila, da bo svoje izdelke oglaševala tako s pristnimi, naravnimi ženskami, ne glede na starost, obliko telesa, barvo kože, in da se bo v njih lahko prepoznala mladostnica, ki začenja dvomiti vase, in vsaka ženska, ki še vedno misli, da ni "dovolj lepa".

Skupaj z možem sta zasnovala poslovni načrt in v službah dala odpoved. Družina in prijatelji so ju gledali z nejevero in dvomom. Ta odnos jima zagotovo ni dal kril niti v tistem trenutku niti v naslednjih treh letih, ko s svojo idejo nista zaslužila niti centa!

Kljub številnim prejokanim nočem je Jamie čutila, da mora svojo idejo uresničiti. Vsak dan je molila in spraševala Boga, ali je na pravi poti. Ni ji bilo lahko, saj ni imela izkušenj z ustvarjanjem kozmetičnega podjetja. Ko je iskala tovarno, ki bi ličila izdelovala, so ji podjetja obračala hrbet.

Nazadnje ji je manj znan proizvajalec le ponudil svojo tovarno. Jamie je večino svojih prihrankov vložila v razvoj formule in kozmetičnega vzorca. Po več sto testih, ki so trajali eno leto, ji je končno uspelo ustvariti učinkovit izdelek.

V evforiji je Jamie mislila, da je to to. Vzorce je poslala v dobesedno vse drogerije, prepričana, da jih bodo takoj sprejeli v prodajo. Vendar pa so jih vsi zavračali. To je trajalo še dve leti.

Višek serije neuspehov je bilo srečanje z res velikim in pomembnim investitorjem. Ko mu je Jamie predstavila svoj izdelek, je pokazal iskreno zanimanje. Na koncu pa ji je rekel:

"Ponosna moraš biti na svoj izdelek. Res je dober, a ko gre za vlaganje v tvoje podjetje, rečemo ne." Jamie ga je nato vprašala: "Mi lahko poveš, zakaj? Ker me vsi zavračajo." On ji je odgovoril: "Ali res želiš vedeti?" Rekla je: "Da, želim vedeti." Znova jo je vprašal: "Ali želiš, da sem resnično iskren s teboj?" Ona mu je odgovorila: "Da, prosim." Investitor je za trenutek umolknil, nato pa dejal: "Mislim, da ženske ne bodo želele kupiti ličil od nekoga, ki je podoben tebi. Ki ima tvoje telo in tvojo težo."

"Bila sem uničena," se spominja Jamie, "hkrati pa sem bila močno prepričana, da se je motil."

In res se je motil. Šest let pozneje je ta investitor, direktor znanega kozmetičnega podjetja, poklical Jamie, ko je svoje podjetje prodala L'Orealu, in ji rekel: "Čestitam. Motil sem se. Želim ti veliko sreče in vse najboljše."

Jamie je končno uspelo dobiti nekaj televizijskih minut za predstavitev svoje kozmetike. Čeprav so svetovalci, ki jih je najela za oglas, vztrajali, naj povabi manekenke v svojih dvajsetih z brezhibno kožo, se je Jamie odločila prisluhniti svojemu notranjemu glasu in prebiti pritisk idealnega videza. Leta 2010 je tako v eter povabila ženske različnih starosti, oblin, velikosti, s kožnimi težavami. Tudi sama si je odstranila ličila in pokazala, kako na njeno kožo vpliva rozacea.

Pred predstavitvijo izdelka na televiziji je podvomila v svojo idejo. Preblisnilo jo je, da bi se vseeno podredila normam "ideala". Po devetminutni predstavitvi pa se je izkazalo, da so stranke pokupile vseh 6.000 kosov kozmetike!

Njen mož je takoj, ko so ugasnile kamere, skočil v studio in začel kričati: "Nisva bankrotirala, nisva bankrotirala!" Ona pa mu je v solzah odgovorila: "Spregovorile so prave ženske."

Po tem preboju je začela predstavljati svojo kozmetiko ženskam vseh starosti, s sporočilom, da je vsaka od njih lepa takšna, kot je. Njeno podjetje je po šestih letih postalo tako pomembno, da ga je kupil L’Oreal, kjer je tudi postala prva ženska izvršna direktorica v več kot sto letih obstoja podjetja.

Za dejstvo, da danes v medijih vidimo raznolike ženske, se moramo zahvaliti ravno Jamie, ki je prisluhnila svojemu notranjemu glasu in Božjemu vodilu, ker je želela doseči cilj, ki je šel onkraj finančnega dobička.

"Nihče ti nima pravice reči, da nekam ne spadaš," pravi Jamie. "Lahko sprejmeš vse zavrnitve tega sveta, če ne pozabiš, da imaš modrost, intuicijo, notranje prepričanje o tem, kam iti. Tudi če gre vse narobe. Moja zgodba govori o tem, kako se je tega naučilo dekle, ki ni verjelo vase."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.