Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 13. aprila |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Mamo štirih otrok zasul plaz: “Jaz danes še ne grem v nebesa!”

Mateja Tušek; poplave

Fotografija je last Mateje Tušek.

Katarina Ropret - objavljeno 10/09/23

Poljanska dolina je bila ena od prvih, kjer so se ob močnem deževju oglasile sirene za splošno nevarnost. Žal ni šlo le za alarm, voda in plazovi so številne kraje ob Poljanski Sori in nad njo kruto prizadeli. Pripetila pa se je tudi lepa zgodba preživetja

Mateja Tušek, ki skupaj s partnerjem in štirimi otroki v starosti od štiri do 10 let živi v hiši v Poljanah, ob zvoku sirene v petek ob pol štirih zjutraj najprej ni mislila, da je kaj resnega. “Našemu koncu so letošnje poletje vremenske nesreče prizanašale; ni bilo ne toče ne vetra. Pa sva z mojim vseeno šla na balkon pogledat, kaj se dogaja, in zagledala vodo.”

Pohitela sta ven, ona kar v pižami, in začela čistiti odtok za hišo, da voda ne bi več vdirala vanjo. Pridružil se jima je Matejin brat in začel odstranjevati mulj, Matejin življenjski sopotnik, ki je bagrist, pa se je lotil dela z bagrom. Mateja je speljevala vodo stran od hiše kakšnih 50 metrov nad hišo, ko je zaslišala bratovo vpitje: “Mateja, umakni se!” Ozrla se je nazaj in zagledala, kako proti njej drvi plaz.

“Vse sem spustila in stekla. Potem pa me je samo zagrabilo in me odneslo. Občutek sem imela, kot da se valim. Premetavalo me je levo in desno. Bila sem v ležečem položaju, opletala sem z obema rokama in si na vso moč prizadevala, da bi gledala svetlobo, da bi lahko dihala. Rekla sem si, jaz danes še ne grem v nebesa. Tole bom preživela!”

Plaz jo je nazadnje odnesel v skladovnico drv, ki so jih ravno pred dvema tednoma naročili za zimo. “Z rokami sem toliko odmetala s sebe blato in polena, da sem začela vpiti: Tukaj sem!” Kmalu je zaslišala bratov glas, prišel je še sosed in mu pomagal, da sta jo odkopala.

Mateja Tušek; poplave
Mateja je bila zasuta v desnem delu kupa drv, kjer stoji malo drevo. Prineslo jo je izza zadnjega dela hiše. Drva pa so prej ležala levo ob hiši. 

Reševanje s helikopterjem

Zaradi strahu pred hujšimi poškodbami so jo polegli na tla in jo pokrili z odejami ter poklicali gasilce.

“Strašno me je zeblo, saj sem bila vsa premočena od blata in vode, vsa sem se tresla. Nečakinja Jerca mi je umivala obraz in mi povedala, da imam nekaj ran. Bolela me je noga. Gasilci so res hitro prišli in me prenesli v našo staro hišo, da sem bila vsaj pod streho. Cesta v Škofjo Loko je bila že neprevozna in reševalci niso mogli do mene po cesti, zato so poklicali helikopter.”

Mateja Tušek; poplave
Zaradi neprevoznih cest so jo v bolnišnico odpeljali s helikopterjem Slovenske vojske.

Ko je videla gasilce, je prihitela na pomoč tudi soseda, ki je zdravnica v porodnišnici v Kranju, in prva ugotovila, da Mateja nima notranjih poškodb. V tistem je pred hišo že pristal helikopter Slovenske vojske.

“Ker sem bila vsa pokrita z odejami, ga sploh nisem videla. Odpeljali so me v Klinični center v Ljubljano, kjer so me najprej kar s ‘šlavfom’ umili, saj sem bila vsa od blata. Čeprav so bili nežni, me je začelo vse boleti. Bila sem polna modric.”

Po slikanju se je izkazalo, da ima na srečo izpahnjen in zlomljen le palec na roki. Zašili so ji nos in ustnico in ji namestili opornico za vrat. V nedeljo se je že lahko vrnila domov v objem svoje družine.

Mateja Tušek; poplave
Mateja Tušek: z manjšimi poškodbami in srečna, da ji je bilo dano še eno življenje.

Otroci opazovali, kako je mamo vzel plaz

“Očitno mi je bilo namenjeno, da še malo živim in skrbim za svoje otroke,” pove Mateja, ki je sicer zaposlena v šolski kuhinji osnovne šole v Železnikih. Pretresljivo je, da so starejši trije otroci videli, kako je njihovo mamo vzel plaz.

“Starejša hčerka (10 let) je menda strašno vpila, ker je mislila, da je konec z mano,” opisuje Mateja. “Sin, ki ima devet let, je tudi videl dogajanje. Naša šestletnica je menda to gledala skozi okno. Moja mama je povedala, da je bila čisto iz sebe, da se je kar tresla. Zdaj me vse živo sprašujejo: kako me je to zagrabilo, kako sem vedela, da moram mahati z rokami,” razlaga Mateja.

Dobro se spominjam: ko sem bila v tistem plazu, sem si rekla, ti pa mene zdajle ne boš zadušil, ni ‘šans’. Z obema rokama sem odbijala zemljo, da me ne bi do konca zasulo.

Poplavljeno domačo hišo – v eni od sob je nasulo peska in naplavin en meter visoko – so v tem času že v glavnem pospravili.

“Oba brata sta prišla pomagat, pa nečaki, ki so že malo večji, sosedje, bratranci. Saj smo imeli kar srečo: zamrzovalna skrinja, centralna peč, to nam še vse dela, marsikje je vse šlo. Res smo imeli srečo, da je hiša ostala na mestu, da je plaz nazadnje šel mimo nje. Še moj rastlinjak in vse moje kokoške razen treh so preživele,” pove Mateja, ki ji življenjskega optimizma ne zmanjka.

Mateja Tušek; poplave

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 32–33.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.