Ko pri spovedi oz. zakramentu sprave končamo naštevati svoje grehe, nam spovednik naloži pokoro. Kot navaja Katekizem, pokora “lahko obstoji v molitvi, darovanju, v delih usmiljenja, služenju bližnjemu, v prostovoljnih odpovedih, žrtvah in predvsem v potrpežljivem sprejemanju križa, ki ga moramo nositi” (1460). In še posebej v molitvi.
Sveti Janez Pavel II. nas spominja, da so pokore, ki jih verniki prejmemo pri spovedi, “znamenje osebne zaveze, ki jo je kristjan v zakramentu dal Bogu, da bi začel novo življenje”. Zato ne smejo biti omejene zgolj na formule, ki jih je treba izreči, ampak morajo biti sestavljene iz dejanj češčenja, ljubezni, usmiljenja ali pokore.
Z drugimi besedami: naloženo pokoro moramo opraviti spoštljivo in zavzeto, goreče. Opravljanje pokore je namreč namerna prekinitev z zlom. Z opravljanjem pokore dejavno obračamo hrbet grehu in se znova usmerjamo na pot svetosti.
Včasih pa se nam lahko zdi, da je pokora, ki jo prejmemo, morda preveč preprosta. Pri tem nam lahko na pomoč priskoči dominikanski pater Romanus Cessario s svojo čudovito knjigo Sedem zakramentov:
Katoliški duhovnik v spovednici pogosto naloži pokoro, ki je sestavljena iz izgovarjanja določenih znanih molitev ‒ recimo določenega števila zdravamarij. Ta nominalna pokora doseže zaslužnostni status onkraj tistega, ki ga lahko prisluži njena preprosta izvedba, zaradi presežne zaslužnosti Kristusove odrešilne žrtve, ki jo zakrament sprave posreduje izvrševanju naložene pokore.
Kadar molimo za pokoro, to navadno počnemo v iskreni ponižnosti, hvaležnosti in strahospoštovanju. S pokoro, ki jo opravljamo, si ne kupujemo Božje milosti. Nismo mi tisti, ki plačujemo za odpuščanje, ki smo ga prejeli. To ceno je plačal Jezus Kristus sam, ko je za nas umrl na križu.
Takšne pokore nam pomagajo, da se upodobimo po Kristusu, ki je edini enkrat za vselej zadostil za naše grehe. Te pokore nam omogočajo, da postanemo sodediči Kristusa, vstalega od mrtvih, “če le trpimo z njim” (KKC 1460).
Pokora, ki nam je naložena, je posebna pravica. Pokora nam pomaga, da se povežemo s Kristusom:
Grešnik, ki mu je odpuščeno, lahko svojo telesno in duhovno umrljivost pridruži Jezusovemu trpljenju, ki je zanj dosegel odpuščanje.
Z zakramentalno pokoro lahko oseba “stopi na pot vrnitve k Očetu”. Pokora naj namreč ne bi bila zgolj kazen, temveč predvsem zdravilo. “Greha odvezani grešnik mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja,” (KKC 1459).
Z opravljanjem pokore popravljamo škodo, ki jo je povzročil greh, obenem pa “znova vzpostavljamo naravnanosti, lastne Kristusovemu učencu” (KKC 1494). Opravljanje pokore je usmerjeno v nenehno prizadevanje za to, kar je boljše. In Bog je pripravljen sprejeti našo opravljeno pokoro kot primerno sredstvo za vnovično vzpostavitev zaupnega prijateljstva z njim.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
