“Ko pride do ločitve, so starši na ‘prvi bojni liniji’,” ugotavlja francoska zakonska in družinska terapevtka Sophie Passot. Njihova prva naloga je predvsem, da svojega otroka, ki se je znašel v stiski, sprejmejo in mu sočutno prisluhnejo.
Ko je njuna snaha zapustila družinsko hišo, sta se Andreja in Marko odločila, da si bosta vzela veliko časa in prisluhnila svojemu sinu: “Bil je zelo razburjen. Prisluhnila sva mu in pri tem pazila, da ne bi zaostrila situacije.”
Včasih so starši v skušnjavi, da bi se avtomatsko postavili na določeno stran, iskali rešitve in se borili namesto svojega otroka. Toda čeprav bodo otroci vedno otroci svojih staršev, ne smemo pozabiti, da so v prvi vrsti odgovorni odrasli ljudje.
“Starši ne smejo zavzeti pretirano starševske drže,” pravi terapevtka. Če njihov otrok sprejme odločitev, mu je treba pripisati odgovornost kot vsakemu odraslemu človeku. Vloga staršev pri ločitvi bi se morala kazati v obliki podpore, prisotnosti, sprejemanja.
“Ko nama je Filip povedal, da se ločuje, sva občutila globoko razočaranje in žalost,” se spominja Andreja. “Najprej sva pomislila na vnuke. Preveval naju je občutek izgube. Rekla sva si, da bi bilo lahko drugače. V življenju doživljamo preizkušnje, ki si jih ne izberemo, na primer nesrečo, vojno ali potres. V tem primeru je treba samo razmisliti. Toda ločitev je odvisna od volje dveh ljudi.”
Ko starši izvedo, da se njihov otrok ločuje, “je to navadno slaba novica. Razen v izjemnih primerih, ko starši zaznajo, da je otrok nesrečen ali v nevarnosti, takrat novica prinese olajšanje,” pojasnjuje Sabina. Kot na primer pri Tadeji, ko ji je hči ob rojstvu tretjega otroka zaupala, da ne bo zdržala ob možu, ker je postal nasilen. Ločitev je bila neizogibna zaradi zaščite nje in otrok.
Velike posledice
Starše ločitev pretrese. “Kristjanom je lahko še huje, ker se jim zamajejo vrednote. Nekateri svojega otroka obsojajo ali celo zavrnejo, vendar s tem le še otežujejo situacijo,” pojasnjuje Sophie Passot.
Starši so v skrbeh zaradi lastnega otroka in vnukov, ker vedo, da bodo ti zaradi ločitve staršev trpeli ne glede na starost. To je pravzaprav globoko trpljenje: “Najini otroci so meso najinega mesa,” pravi Tadeja. “Ko gledam hči trpeti, je tako kot bi meni prebadali srce. Mati vse občuti.”
Posledice občutijo starši in širša družina. “Seveda jih doživljajo najprej osebe, ki jih zadeva, vendar se doživljanje razširi na okolico,” meni zakonska svetovalka. Bratov in sester, svakov in svakinj … vseh se dotakne in jih pretrese v prepričanjih in veri. Preizkušnja pokaže moč, a tudi šibkost posamezne osebe in zakoncev, odvisno od situacije posameznika.”
Alenka je imela na primer še neporočeno hčer, ko se je sin ločeval. “Ingrid mi je povedala, da je postala bolj zadržana in previdnejša pri odločitvah v odnosu s svojim fantom.”
Občutki žalovanja
Ločitev prebuja podobna občutja kot žalovanje. “V življenju je mnogo žalovanj, ki niso povezana s smrtjo, temveč z navezanostjo,” pojasnjuje Sophie Passot. V primeru ločitve otrok starši doživljajo podobne faze: pretresenost, jezo, žalost, sram, zanikanje. In potem v nekem trenutku nastopi sprejetje. Kar privede do prilagoditve razmeram.
“Določeni starši krivijo sami sebe in se sprašujejo, kaj so pri vzgoji storili narobe, da je otrok prišel do takšne odločitve. Spet drugi so tako pretreseni, da niso zmožni spregovoriti o tem. Nekateri situacijo skrivajo iz strahu, da jih drugi ne bi obsojali ali celo zavrnili …”
Seveda zakonca ne doživljata enakih občutij v enakem obdobju. Erik je bil na primer zelo dolgo jezen, njegova žena Laura pa je občutila globoko žalost in je hčer brezpogojno sprejemala. “Priporočamo, da se starša med seboj veliko pogovarjata,” svetuje Sophie Passot. “Pogovor razoroži, poglobi medsebojno razumevanje, daje uvid, kje se kdo nahaja, in obema pomaga, da otroka sprejmeta odprtih rok.”
“Starši, ki so kristjani, lahko skupaj molijo in gredo k maši za svojega otroka in vnuke. To je lahko priložnost krepitve v veri.” Andreja in njen mož sta podvojila molitev, “da bi se stvari uredile najbolje, kar je možno, in da bi vztrajali v veri in upanju”.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
