Fouad je bil star sedem let, ko je v Libanonu izbruhnila državljanska vojna. Neke nedelje je bil pri maši v domači vasi priča pokolu, v katerem je izgubil življenje njegov ded, ki je skušal zapreti cerkvena vrata in pred morilci zaščititi ljudi. Fouad je ušel iz cerkve in tekel domov, kjer so bili drugi mlajši otroci iz njegove družine.
Na okensko polico je nastavil puško, in ko je videl prijateljevega očeta, kako prihaja proti hiši, je molil k Devici Mariji, naj se ustavi, saj bo sicer prisiljen streljati. Napadalec se je obrnil.
“Nočem umreti!”
Zaradi grozljive izkušnje se je Fouadova družina preselila v Bejrut. Tudi tam so padale bombe in otrok je izgubljal svoje prijatelje, bratrance … Kljub vsemu je želel ostati in postati očesni kirurg. Pri 17 letih, ko se je pripravljal na vpis na medicinsko fakulteto, se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Nekega dne se je zaradi zvokov na ulici približal oknu. Tedaj je pred njihovo hišo eksplodiral avtomobil – bomba. Ko je v svojem mesu čutil njen udarni val, je vpil: “Nočem umreti!”
Prebudil se je v bolnišnični mrtvašnici, kjer ga je našel bratranec in opazil, da je v resnici živ. Sledila je dvanajsturna operacija, in čeprav so sorodniki jokali, je bil on srečen, da živi.
Boga prosil, naj ga ozdravi
Ker je bil njegov vid močno načet, so starši po svetu iskali najboljše strokovnjake, ki bi mu ga povrnili. Operiral ga je švicarski zdravnik. Dan pred operacijo je šel Fouad k maši. Pri evangeliju je slišal odlomek, v katerem Jezus po vstajenju apostola Petra sprašuje, ali ga ljubi. Te besede so zadonele v njem šele, ko je zdravnik snel preveze na njegovih očeh in je pred njim zazevala tema. Počutil se je, kot bi mu v obraz zopet eksplodirala bomba.
Ure je spraševal Boga: “Zakaj jaz?” Rotil ga je, naj ga vendar ozdravi. Kot pravi Libanonec, ki je vajen pogajanja, je prosil za vid vsaj na enem očesu, kot se danes pošali. Vendar je bil Jezusov odgovor jasen: “Fouad, ali me imaš rad? Če me ljubiš, sprejmi.”
Nikoli zares srečen
Tako se je zanj začelo novo življenje. Znova se je učil sam hoditi, se oblačiti, brati … Z medicinske fakultete se je prepisal na študij uporabne matematike in bil uspešen, vendar nikoli ni bil zares srečen, čemur ni našel vzroka. Ker je mislil, da je tako zaradi osamljenosti, so starši k njemu poslali mlajšega brata, vendar je melanholija ostajala.
Nekoč je Fouad po televiziji spremljal oddajo o Bejtrutu. Neki prizor je govoril o človeku, ki je pred njegovim domom nastavil bombo. Znašel se je pred sodiščem. Prva Fouadova misel je bila: “Izdrite mu oči, iztrgajte mu srce!” Čutil je, da ne bo srečen, dokler se mu ne bo maščeval.
Padel je na kolena in Jezusa spraševal, kako naj živi s sovraštvom, ki ga onesrečuje. Boga je prosil odpuščanja, on pa ga je zopet opomnil: “Fouad, ali me imaš rad? Če me ljubiš, odpusti!” Odločitev je bila težka. Za Fouada je bilo dejanje Janeza Pavla II., ki je odpustil atentatorju, norost, vendar pred Jezusovim zgledom na križu in besedami iz Očenaša “kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,” ni našel izgovorov.
Korak za korakom do odpuščanja
Odpravil se je na življenjsko spoved in začel novo pot odpuščanja. Odpustiti je moral tudi morilcem starega očeta, bratranca, strica, vseh nedolžnih žrtev … Napredoval je korak za korakom in o tem je začel pričevati mladim. Na enem izmed tovrstnih dogodkov je srečal svojo ženo Laetitio, s katero je ustvaril družino.
Do prelomne točke je prišlo, ko so ga v Bejrutu povabili na televizijsko oddajo, v kateri so govorili o spravi v Libanonu. Televizijski voditelj ga je vprašal, ali je njegovo odpuščanje človeku, ki mu je vzel vid, dokončno.
Fouad je v srcu zopet začutil Jezusovo vprašanje: “Ali me imaš rad?” Brez pomislekov je v kamere povedal, da bi svojega napadalca, če bi bil pred njim, objel in mu povedal, da ga ljubi. Najprej je pomislil, da je ob tej izjavi izgubil razum, potem pa je začutil srečo in svobodo. Njegovi sorodniki, ki so v vojni izgubili najdražje, nad njo niso bili navdušeni, on pa je končno lahko izkušal ljubezen.
Fouad je pustil prejšnjo službo in ustanovil podjetje, v katerem se ukvarja s tehnologijo za ljudi s posebnimi potrebami. Poročil se je in ima štiri otroke. Zaradi slepote ne more videti njihovih obrazov, vendar je srečen.
Izvedel je tudi, da se je človek, ki je nastavil bombo pred njegovo hišo, ob branju Svetega pisma spreobrnil. Danes je odgovoren za center za zdravljenje odvisnosti od drog.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, september 2022.
