“Vse, kar je resnično lepo, je vitraž, skozi katerega sijejo drobci Njegovih žarkov”

Lucia Jerman svoje talente razdaja na raznolikih in številnih področjih. Je grafična oblikovalka pri založbi Družina, med drugim skrbi za zunanjo podobo revij Najst in Praznična, oblikuje pa tudi naslovnice knjig. Je ljubiteljica fotografije, ilustracije in knjig, udejstvuje se na glasbenem področju, s svakinjo Jerico ustvarjata čudovite cvetlične aranžmaje pod imenom Resa in rman. Eno Lučkinih vodil je "biti ljudem okoli sebe drobna luč, svetloba in vir topline, v vsem, kar počnem," kar ji vsekakor odlično uspeva.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moja ideja idealnega začetka dneva se zelo močno razlikuje od vsakdanjosti, zato namesto hrepenenja po tem poskušam v vsakem novem jutru iskati drobce tega ideala. Najdem jih v naspanem telesu, v mrzlem zraku, ki zareže v lica in požene kri po žilah. V megli, ki se sanjavo dotika Ljubljanice, in račkah, ki brezčasno plavajo po njej.

Trudim se, da ne hitim brezglavo v službo. Na poti si ukradem nekaj minut, da preberem vrstico ali dve iz Svetega pisma, poezijo ali poglavje knjige, ki naravna moj korak, povrh tega pa preberem še kakšen zapis, ki spodbudi miselno telovadbo.

Bližje, ko sem službi, več dijakov srečujem in se pri sebi hvaležno nasmehnem, da so leta šolskih testov za mano. Testi odraslega življenja so drugačni in večinoma bolj dragoceni. Jutro zaključim s pogledom na ljubo staro Ljubljano in s kavico v svojem delovnem kotičku.

2. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
… sem taka lahko boljša verzija sebe za svet okoli mene. Ne mislim toliko na počesane lase in zlikano krilo, kot pa na urejene misli in čustva. Ker sem precej občutljiva za svet okoli mene, ki tako rad razmeče moj notranji red, to ni vedno enostavno. Zato so osnovni rituali higiene, lepe garderobe, zdrave prehrane, premikanja telesa in pisanja dnevnika dobra orodja, da je telo pripravljeno in močno, ko pride do takih valovanj.

Moje delovno okolje ni vedno urejeno po nekih uveljavljenih standardih. Miza je polna knjig, zapiskov, skic, odrezkov, svinčnikov, rož, spominkov in drugih drobnarij – tu se rojevajo ideje. Rada imam tak nered. :)

3. Grafično oblikovanje, fotografiranje, petje, ustvarjanje s cvetlicami … Kako ti uspe izbirati prioritete in krmariti med vsemi hobiji in obveznostmi, ki jih imaš?
Kadar mi to krmarjenje uspe, v sebi čutim mir, zadovoljstvo in zanos. Takrat je občutek utrujenosti navdihujoč in misel na počitek prijetna. Še do nedavnega ni bilo tako. Bog mi je podaril kopico talentov in povrh tega še obilo zanimanj, ki so me ujela v zakomplicirano zanko nenehnega hitenja in razpetosti med hobiji, obveznostmi in utrujenostjo, ki mi je preprečevala, da bi vse to počela z žarom in ljubeznijo. V nekem trenutku iztrošenosti sem se vprašala, za koga vse to počnem.

Odgovor je zahteval veliko brskanja, razločevanja, razbijanja vzorcev, pogovorov s prijatelji ... Ni bil jasen in rešitev vse prej kot enostavna, vedela pa sem, da stvari ne smem početi samo zase in tudi ne zaradi pričakovanj drugih. Najpomembnejše spoznanje je bilo, da morajo odnosi, tisti pravi, ranljivi, ljubeči in aktivni, skočiti na vrh lestvice prioritet. Tole je bil en velik "game changer". Kava s prijateljico, izlet v gore z eno sestro, kino z drugo. Obisk, ogled razstave, občudovanje narave, petje, risanje z nečaki. Pa čas za molitev … to napolni – mene in posledično druge.

V zadnjih letih spoznavam, da ima tudi udejanjanje talentov svoj čas in prostor in da mi življenje nikoli ne bo nehalo nuditi priložnosti. Da mi ni treba početi vsega naenkrat in da to ne pomeni, da teh stvari (in ljudi) nimam več rada. Zdaj projekte izbiram veliko bolj premišljeno (oh, tako velikokrat bi rada rekla JA vsemu lepemu, ki mi prekriža pot). Še vedno je prisotna negotovost, a skrb poskušam nežno izročati in prositi, da bi bila v odločitvah modra in trdna.

4. Kako v vseh stvareh, ki se jim posvečaš, čutiš Božjo navzočnost?
Božja navzočnost me najde kar sama – v vseh različicah lepote, ki jih premore moj mali svet. Vse, kar je resnično lepo – iskreno, nenarejeno, ranljivo –, je vitraž, skozi katerega sijejo drobci Njegovih žarkov. Ni pa vedno tako enostavno, zahteva veliko opominjanja in podpore. Prav zato mi je izjemno blizu fotografiranje, saj skozi objektiv lovim lépo okoli mene in ostrim oko in občutek za svet okoli mene. Kadar vse to ne deluje, so gore moje najljubše prijateljice, da tam najdem smisel svoje majhnosti.

5. Pri vseh dejavnostih pravzaprav daješ poudarek lepoti. Zakaj se ti zdi v današnjem svetu pomembno iskanje in izpostavljanje tega vidika?
Lepota, tista prava, iskrena, prvenstvena, tista, ki ima svoj smisel in mesto v stvarstvu, je po mojem mnenju odsev presežnega, Božjega v našem svetu. Taka lepota človeka gane, premakne in ga ne pusti ravnodušnega. Če se s tem 'hranim', postajam bolj tankočutna in posledična sočutna, začutim potrebo, da bi zunanjo lepoto uskladila z notranjo. Čisto vsak človek je del te lepote, in to spoznanje me motivira, da sem boljši človek drugim in sebi. Lažje sprejmem sebe in druge kot ljubljene in 'lepe' – z vsemi nepravilnostmi. Lepota mora v sebi zaobjemati dobroto, resnico in vzgib, da sami to živimo.

Rada imam stvari, ki nosijo v sebi zgodbe. Gorske poti, široke planjave in sprehode po starih mestnih jedrih. Moje roke v naravi vedno zaidejo med listke dreves in travnate bilke. Z avtom se najraje odpeljem v neznane kraje in rada spim pod milim nebom. Občudujem lepoto atijevih ustvarjalnih rok in maminega širokega srca. Skrivnost globokih pogovorov in preplet harmonij človeških glasov. Seznam je zelo zelo dolg. :)

6. V teh dneh je izšel Aleteijin koledarček navdihujočih misli za vsak dan, ki si mu nadela zelo lično in premišljeno podobo. Kaj te je vodilo, ko si besedam dodajala tudi vizualno podobo?
Pomembno se mi je zdelo, da je v ospredju sporočilnost besed. Oblikovanje je preprosto in besedilo podprto le s fotografijo, ki bralca spodbudi, da sporočilo zaužije tudi z drugimi čutili. Najprej vidimo, potem beremo – zato sem fotografije izbrala skrbno, da resnično odsevajo to, kar je glavno sporočilo misli. So zelo raznolike, tako kot so raznoliki glasovi piscev.

7. V glasbeni skupini Pero+ nastopaš s svojima bratoma in sestro. Kakšni so bili vaši skupni glasbeni začetki? V čem vidiš prednosti skupnega družinskega udejstvovanja?
V naši hiši je bila glasba vedno prisotna, ampak kot otroci nismo veliko muzicirali skupaj. Izmed šestih otrok je eden brenkal na kitaro, drugi vadil saksofon, mlajša sestra je preigravala lestvice na violini, starejša na klavirju. Vedno sem občudovala atija, ko se je ob večerih usedel za klavir in igral najrazličnejše melodije. Jaz sem od klavirja odtavala k solopetju, a zares sem se našla v zborovskem svetu harmonij. Doma smo vsi skupaj zapeli le za božič ob jaslicah, pa še to bolj pod mamino prisilo. :)

Na poti v odraslost smo se kot trio najprej ujeli mlajši trije, Luka, Mojca in jaz. Kar nekaj poletij smo igrali in prepevali po ljubljanskih in evropskih ulicah.

Najstarejši brat Andrej je prvi zaplaval v vode sodobne krščanske glasbe in tako je naneslo, da nas je leta 2017, ko je sestavljal bend za večer SKG na Rakovniku, povabil zraven. Tako je nastala skupina Pero+, mlajši trije pa smo iz backvokalistov napredovali v stalne člane skupine. :D

Ustvarjanje z brati in sestrami je nekaj najlepšega. Vaje nam omogočajo, da se vidimo več, kot bi se sicer, pokažemo si več čustev in ranljivosti in se drug ob drugem brusimo, pa tudi iz srca nasmejimo. Včasih eksplodira, a se vedno znova najdemo skupaj. To, da se naši glasovi v večglasjih kar sami od sebe pobarvajo in harmonije brez pretiranega napora zazvenijo, je zame ena izmed najčudovitejših skrivnosti. :)

Ker imamo popoln nabor glasov – bas, bariton, tenor, alt, mezzo in sopran –, se sem pa tja zgodi, da nas vseh šest skupaj (pridružita se še Alex in Alenka) zapoje na porokah. Takrat mi je res lepo. 

8. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna in kaj si se iz nje naučila?
Imam res lepo življenje in večjih preizkušenj ni veliko. Zadnja, malo večja, je bila preizkušnja izčrpanosti in izpraznjenosti, ki jo omenjam zgoraj, v katero sem se zapletla kar sama. Naučila me je ogromno o meni, o ljudeh, odnosih in o tem, kako želim v tem svetu delovati.

Od nekdaj sem čutila v sebi globoko željo, da bi bila odsev lepega in dobrega, ki ga zaznavam v svetu. Biti ljudem okoli sebe drobna luč, svetloba in vir topline, v vsem, kar počnem. V velikanski oddaljenosti od tega poslanstva, skrita za lastnimi zidovi strahov in zabrisanimi mejami svojih zmožnosti, sem spoznala, da je edini način, da to živim, da zavestno, aktivno in ranljivo stopam v odnose in da zaupam.

Zaupam, da je vse tako, kot mora biti. In da nič od tega ne more biti "na silo" in tudi ne samoumevno. Vse je stvar odnosa, prilagajanja, poslušanja, dajanja in sprejemanja, spoštovanja, sočutja, ranljivosti. Vsakodnevno sprejemanje tega, kar je, in opuščanje ideje, kako bi moralo biti.

9. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Slabo voljo (raje bi ji rekla težke misli) težko preženem samo z lepo mislijo – takrat je v glavi pretesno. Zato skušam smisel najti zunaj sebe. V glasbi, knjigi, na travnikih, v gorah, v pogovoru z ljubimi osebami, podkastih, v molitvi.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… me svet globoko gane in navdihuje. V odnose stopam s sočutjem in jih lahko gledam skozi celotni barvni spekter perspektiv. Lahko sem močna in nežna. Zabavna se mi zdi misel, da smo kot drevesa – z nogami trdno na tleh in s srcem segajočim daleč, v širino in višino, z glavo pa vedno malo v vetru. :)

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.