“Zaradi omejitev, ki jih je prinesla bolezen, sem odprla srce, postala bolj prizanesljiva in vesela”

Ob robu predstavitve Aleteijinega koledarčka navdihujočih misli je potekal tudi pogovor o veselju, in sicer z odvetnico Saro Ahlin Doljak in duhovnikom Markom Rijavcem, ki ga je povezovala Klara Kastelec. Pred vami je intervju s Saro, neutrudno iskalko pristnega, notranjega veselja, četudi se bojuje s svojim zaradi multiple skleroze zelo nepredvidljivim zdravstvenim stanjem.

Bi se opredelili kot veselega človeka?
Nimam razloga, da ne bi bila vesela. Z izjemo mojih zdravstvenih težav je moje življenje izpopolnjeno. Odločila sem se, da se osredotočam na dobro. To je moja aktivna in stalna izbira, ki ni vedno lahka. Moje zdravstvene težave so le del mojega mozaika osebnosti. Imamo samo eno življenje in ne nameravam ga živeti in preživeti v žalosti in obupu. Seveda me včasih ovira moje telo in se mi zgodi, da padem pod težo dneva. Sem človek.

Toda zaradi izkušnje trdno vem, da je veselje dar in izbira. Za to so potrebni vera, predanost in odločitev. Verjemite mi, vredno in dragoceno je sprejeti in živeti veselje. Veliko malenkosti, veliko naučenih lekcij, prebranih knjig, pridig, ki sem si jih vzela k srcu, citatov, ki so me navdihnili, ljudi, ki so spremenili moj pogled na svet, dogodkov, za katere sem bila hvaležna, in tako naprej.

Kako živite veselje?
Ne pričakujem, da me bo življenje osrečilo, ker se zavedam, da je to moja osebna odločitev, zunanje razmere pa sprejemam takšne, kot so: negotove in vedno spremenljive. Stvari so začasne, ravnanja ljudi pa nepredvidljiva. Notranje veselje je moja odgovornost, ko ga sprejmem kot dar in ga živim. Veselje živim lahko le sedaj. Ko razumeš, da lahko veselje občutiš zdaj – med potovanjem skozi vsakodnevne življenjske izkušnje. Ni mi treba čakati, da bom nekoč v prihodnosti postala vesela, zato je moj odgovor, DA, vesela oseba sem.

Veselje lahko razumemo na zelo različne načine. Od neke vzhičenosti, navdušenosti, tudi optimizma, pa do notranjega, tihega, spokojnega razpoloženja. Kaj je za vas veselje?
Prava definicija veselja presega razlago iz slovarja, da je to "občutek velikega zadovoljstva in sreče". Resnično veselje je neomejen, življenjsko pomemben in preobražajoč rezervoar, ki čaka, da se ga dotaknemo. Zahteva največjo predanost in je tako kot ljubezen dar, ki ga je treba in dobro sprejeti. Ne živim votlega, praznega veselja.

Veselje ne pomeni, da sem zabavna in nasmejana za ljudi, znotraj sebe pa žalostna, prazna in brezvoljna.

Kot mladenič v Markovem evangeliju, ki je bil potrt in žalosten ob misli, če bo zapustil bogastvo, ne bo več srečen. Ohraniti Veselje tudi v nemiru je mir srca, uma in duha. Ko nam je v življenju nekaj odvzeto, takrat se najbolj naučimo živeti. V meni se je nekaj zganilo po izgubi zmožnosti govora, vidim Luč, ki jo zmorem videti sredi noči in jo občudovati.

Koliko vpliva ima pri tem vera?
Imeti Boga v svojem življenju ne reši in ne ukine problemov, kot bi bil duh iz svetilke, ki izpolnjuje želje. Vemo, da se življenje živi povsem drugače, če veš, da te ima nekdo nepreklicno rad, ne glede na to, kdo sem in kaj sem v svojem življenju naredila, če sem bila uspešna pravnica ali obdolžena kaznivih dejanj.

Vidim stvari drugače, kot sem jih videla prej. V tem primeru moč in oblast ter bogastvo ne pomenijo veliko, če sploh kaj. In ne glede na to, kaj se v življenju zgodi, počasi razumeš, da je vse izraz ljubezni, čeprav velikokrat nerazumljive, celo paradoksalne. In ker tako gledam na svet, živim veselje, ne glede na to, koliko imam denarja, koliko sem uspešna, koliko sem v svojem življenju dosegla.

Ste bili že od nekdaj veselega duha ali ste taki postali v zadnjih letih? Kako vas je s tega vidika oblikovala bolezen? Pot je bila na začetku verjetno precej grenka, preden je dobila priokus veselja.
Ni bilo čarobne tabletke, čarobne palice ali čarobnega zdravila. Odločila sem se, da ne bom dovolila, da bi me zdravstvene težave potisnile v brezup. Sicer pa je moj odgovor preprost: sprejela sem dar življenja. Življenje s kronično degenerativno boleznijo mi je omogočilo boljši občutek empatije za težave drugih ljudi.

Bolj sem razumevajoča do dejanj in ravnanj ljudi. Še bolj cenim stvari in najdem veselje v majhnih stvareh. Zadnja leta sem vezana na dom in skozi okno dnevne sobe opazujem vsako spremembo letnega časa. Življenje je prenehalo biti živahno in hitro, v meni je več veselja in hvaležnosti kot prej. To ne pomeni, da ni težkih trenutkov, vendar sem se po mesecih obžalovanja in naštevanja vseh razlogov, zakaj je nepravično, postopoma odločila, da se moram nehati izgubljati v lastni negativni zgodbi.

Že takoj po izgubi glasu pred šestimi leti sem začela pisati dnevnik hvaležnosti. Postala sem veliko bolj empatična, vesela in hvaležna. Zaradi tega se je moj pogled osredotočil na sonce in ne na oblake. Več razmišljam o tem, kaj sem naredila prav, kot o tem, kaj sem naredila narobe.

Šele soočenje s telesno bolečino mi je omogočilo, da sem odprla srce sočloveku in Bogu. Zaradi omejitev, ki jih je v vsakdan prinesla bolezen, sem odprla srce in postala sem bolj prizanesljiva in vesela.

Načeloma smo veseli, ko nam gre dobro oziroma ko so zunanje okoliščine za nas ustrezne, prijetne. Kogar zadane težka bolezen, vremenska ujma, odpoved v službi je težko vesel. Vi ste priča, da sploh ni nujno tako, ampak lahko celo obratno. Kaj je razlog vašega veselja?
Večino stvari moram delati drugače kot takrat, ko sem bila še zdrava, vendar sem zaradi tega bolj ustvarjalna. Reševati moram ovire in drugačnosti na vseh področjih svojega življenja. Uspeh ni več napredovanje, temveč poslušanje sebe in ustrezno ravnanje. Najlepši čas je počitek in zavedanje upanja, da mi je dan še en dan.

Ne sledim več ozkemu in predpisanemu pogledu družbe na uspeh, ampak sebi. Sonce na mojem obrazu me navdaja s čistim veseljem, prav tako vonj na soncu posušenega perila in pogled na rastočo hortenzijo na verandi. Najljubši roman je še bolj privlačen in pomirjujoč, kot je bil kdaj koli prej. V kratkem času sem se naučila vrsto pomembnih lekcij; kako upočasniti tempo, kako dati prednost ljudem, ki so resnično pomembni, kako ceniti življenje, ki ga imam, in ga ne želeti nenehno spreminjati ali izboljševati.

Kje se skriva skrivnost vašega veselja?
Ne razumite me narobe. Ne maram se soočati z viharnimi vetrovi. Toda če ne bi nikoli poznala telesne bolečine, žalosti zaradi izgub, bi manj poznala sočutje. Manj bi vedela o milosti in vsakodnevnih čudežih. Nikoli ne bi zaupala Njegovemu načrtu, ker bi delala po svoje. Ob vetru sem se prevrnila, ker je bil moj koreninski sistem preplitek.

Za vedno bi bila nezrela in nepopolna. Manjkalo bi mi veliko stvari.

Še ne dolgo nazaj sem razmišljala o priložnostih, ki sem jih zamudila in jih nikoli nisem uresničila; o spominih, ki jih nisem ustvarila. Danes razmišljam o življenju, ki ga imam, ker pogosteje rečem "DA" za stvari, ki pomagajo zares živeti.

Apostol Pavel se pravzaprav veseli, da trpi za Kristusa. Kako vi osmišljate svoje vsakdanje tegobe in negotovost glede prihodnosti?
"Sara, od kje veselje, ki ga izžarevaš, kljub zdravstvenem stanju, v katerem si že toliko časa?" me je vprašala stanovska kolegica, ko sva se srečali v bližini sodišča prejšnjo sredo. Menim, da nas je na splošno strah vstajenjskega veselja, zato so naša življenja velikokrat videti kot pogreb. To sem spoznala in občutim, da v življenju, ki ga živim, nisem nikoli sama. Bojimo se veselja. Živimo na distanci.

Bojimo se bližine, tudi bližine sočloveka se bojimo, ker nam ta daje veselje. Nekateri lažje živijo v mraku kot pa v luči veselja. Vesela sem, da lahko živim, pa čeprav z medicinskimi pripomočki, ki mi dajejo sposobnost dihanja in hranjenja ter premikanja; vesela, da hodim po poteh blagrov; vesela, da sem z Gospodom in v bližini, ne na distanci z mojimi domačimi in prijatelji.

Vaše zagotovilo veselja je?
Zakaj in čemu smo velikokrat vznemirjeni, ko pride k nam veselje, polni smo strahu? Moje življenje je postalo dialog z Ljubimcem moje duše. On je vedno z mano, vedno je z mojimi težavami, z mojimi dobrimi deli.

Vedno smo lahko veseli, saj naše veselje ne temelji na uspehu, sreči ali okoliščinah. Pavlova radost ni temeljila na njegovem udobju. Tudi moje veselje ne temelji na poklicnem uspehu, zdravju, odnosih ali osebnem udobju. Nič od tega ni slabo, vendar to niso obljube, na katere bi lahko položila vse svoje upe.

Zagotovilo veselja temelji na nespremenljivi naravi tega, kar sem, v zavedanju, da sem ljubljena. Zato nam Pavel pravi, naj se veselimo v Gospodu!