“Preveč se obremenjujemo z uspehom, zato je naše življenje vseskozi polno občutka, da smo zanič”

Večer, ko smo predstavili Aleteijin koledarček navdihujočih misli, je bil zaznamovan z veseljem in hvaležnostjo, ki sta se zrcalila tudi v pogovoru Klare Kastelec z odvetnico Saro Ahlin Doljak in duhovnikom Markom Rijavcem. Sarin del pogovora lahko preberete tule, tokrat pa objavljamo še drugi del pogovora z Markom.

Bi sebe opredelili kot veselega človeka?
Na prvi pogled vsak reče, da sem vesel človek, saj sem ves čas nasmejan. Po drugi strani se je nekoč, ko sem predstavljal eno od svojih treh pesniških zbirk z malo bolj otožnimi in razmišljujočimi pesmimi, zgodilo, da so ljudje na koncu prišli do mene in rekli, da me takega ne poznajo. Rekel sem jim, da se je to, kar vidijo sedaj, gradilo v teh pesmih, ko sem moral stvari predelati in se odločiti, da bom življenje sprejel tako, kot je. Iz tega se rodi človek, kot ga potem vidimo.

Nisem tako pogumen, da bi rekel, da sem vesela oseba, se pa bojujem za to. Večinoma mi to uspe, kdaj pa tudi ne. Predvsem tisti, ki so mi blizu, vejo, da sem kakšen dan res "smotan" in me je težko prenašati – kakor vsakega od nas. Toda sredi tega se rodi odločitev, ko si rečem: "Marko, nima smisla," in se odločim začeti znova. Takrat človek malo bolj zadiha in postane vesel človek. Zame je to odločitev.

Veselje lahko razumemo na zelo različne načine. Od neke vzhičenosti, navdušenosti, tudi optimizma, pa do notranjega, tihega, spokojnega razpoloženja. Kaj je za vas veselje?
Zame je veselje predvsem to, da sprejmeš, da si, kjer si. Pred kratkim se mi je zgodila zelo zanimiva izkušnja. Bil sem v hribih s prijateljico. Tam je bilo tako lepo, toda opoldne sva morala v dolino, zato da sem lahko pravočasno prišel na dogodek v Ljubljano. Razmišljal sem celo, da bi sporočil, da sem bolan in ne morem priti. Tako bi lahko dlje časa užival lepoto v hribih. A sem obljubil, da pridem, in sem šel.

In ravno v tem je veselje: da moram v Ljubljano in zaradi tega nisem slabe volje. Sprejeti, da je vse na svojem mestu in da ti je to nekaj namenjenega, to je zame začetek veselja. Hribi, ki so sicer strašno lepi, so samo stvar od zunaj, ki mi pomaga, da sem vesel. Toda če me obremenjuje, ker tam zdaj ne morem biti neskončno dolgo, potem to ni več razlog za veselje.

Zakaj smo kristjani tako medli v svojem veselju?
Morda nam bo k razumevanju tega pomagalo pismo Filipljanom, ki sem mu napisal komentar in ki ga apostol Pavel piše iz zapora. V zaporu človeku veliko manjka, tako da se je prisiljen osredotočiti na bistveno. Pavel tam govori, da mu je uspelo napraviti, kar je hotel: oznanjati Kristusa. Ne sicer tako, kot si je želel, niso ga hvalili, mu ploskali. A zaradi tega, ker je bil zaprt, so začeli o njem šušljati, da sedi zato, ker je nekoga oznanjal. Zato je ugotovil, da pravzaprav ni pomembno, kako se oznanja Kristusa. Tako je poslanstvo izpolnil.

Zato sem prepričan: če človek leži na smrtni postelji, povsem onemogel, in si lahko reče, da je v življenju naredil vse, kar je bilo v njegovih močeh, je to to. Obstaja še večje zadovoljstvo od tega? Morda življenje ni bilo takšno, kot si je želel ali ga načrtoval, ampak uspelo mu je to, kar je moral napraviti.

Morda niste dobri starši in vaša vzgoja ni najboljša. Morda vam bodo otroci kaj očitali ali ne bodo hodili k maši. A opravljate svoje delo. Štafeto vere ste dali naprej. Kaj bodo z njo naredili drugi, ni vaša stvar.

V naši družbi je to težko. Prižgeš televizijo – vsi so veseli in zadovoljni. Nekaj imajo, jaz pa nimam. Pogledaš na Instagram – tam so pa vsi na dopustih, jaz moram pa sedeti v pisarni! Zato se rodi negativnost, namesto da bi se osredotočili na to, kaj nam je vse dano. Tega ne zaznavamo, če se ravnamo po normativih, ki nam jih družba ponuja kot nekaj dobrega. Lepo življenje je danes življenje zvezde, ki ves dan leži na plaži. "Oh, da bi tudi jaz!" To ni nobeno življenje!

Tudi katoliški mediji nas kdaj navajajo k takim mislim. Vsi srečni, veseli, nasmejani. Ob tem pomislimo, da naša družina pa ni ravno za na naslovnico. Je takšna, kot je, ampak je dobra. Koliko ljudi nima nikogar, na katerega bi se lahko obrnili. Iz Mozambika dobivam fotografije, na katerih so vse situacije slabše od moje. A tam ljudje pri maši plešejo, srečni so. Zakaj? Ker imajo drug drugega, tudi če nimajo skoraj ničesar.

Potrebujemo občutek, da smo obdarovani. Če bomo kot ideal vedno imeli uspešnost, ne bomo nikoli veseli. Ker smo ljudje – šibki, nemočni, delamo napake.

Je ključ do pristnega veselja v hvaležnosti in zavedanju vsega, kar nam je podarjeno?
Bral sem knjigo Tisoč darov. Tam je neka gospa pripovedovala resnično zgodbo o tem, kako je njen oče ponesreči povozil njeno sestrico. To je družino raztreščilo, nanjo se je zgrnila tema. Ta gospa je živela megleno življenje, iz dneva v dan, ne vedoč, zakaj je na svetu. Sodelavka ji je predlagala zahvaljevanje. Ko je začela, je bilo grozno, ker se ni mogla spomniti ničesar. A je vztrajala in sčasoma je začela opažati, kako je njeno življenje lepo, čeprav se to ni spremenilo. To daje človeku pogum in voljo, četudi ni vse tako, kot si je zamislil.

Kako si razlagate trpljenje? Zakaj je odrešilno?
Berem knjigo Nihče ni otok Thomasa Mertona. Ta razlaga, da nobeno trpljenje ni dobro. Nobeno ni. A trpljenje v meni nekaj sproži – dobrega ali slabega, o tem odločim jaz. Vsi doživljamo neuspehe, padce, preizkušnje. Seveda ne prosimo za čim več tega. Bistvo je v tem, da s tem, kar nam je dano, nekaj naredimo. Trpljenje je orodje. Zakaj mi je bilo namenjeno? Ker mi Bog zaupa. Verjamem, da mi daje to, kar potrebujem, ne tistega, kar si želim. Pa nikar ne mislite, da jaz s trpljenjem opravim z levo roko. Lahko pa je seme, ki ga vrže Bog. Bo pristalo v smeteh ali na rodovitni zemlji?

Priliko o talentih poznate vsi. A talenti so težki, so utežne mere za 33 kilogramov. Talente je treba nositi. Kaj smo napravili z njimi, bomo vprašani.

Kako žareti v svetu, ki ni vedno lep in dober?
Veselje od zunaj bo hitro minilo. Od njega ni mogoče živeti. Bistveno je notranje veselje, ki nastaja iz razumevanja, da me ima Bog rad. Samo tako lahko žarim kot zvezda. Spoznanje, da je Bog s tabo, ne glede na vse, kar se dogaja, je največ.

Ob prvih petkih obiskujem župljane, ki so bolni, oslabeli. Vedno znova me presune, kako se jim zasvetijo oči, ko pridem. Oni imajo vse razloge, da bi lahko tarnali, kako je njihovo življenje zanič, kako nimajo razlogov za veselje in bi najraje umrli. Pa ne rečejo. Seveda se ne krohotajo, ampak se jim svetijo oči. To je zame žarenje zvezd, ki ga sveti Pavel priporoča kristjanom. Zavest, da je tvoje življenje nekomu vredno in dragoceno, tudi če le ležiš v postelji in ne moreš ničesar več.

Največ takšnega žara v očeh sem videl pri svojem očetu. Ob koncu življenja ni mogel več govoriti, se premikati, samo ležal je. Ko sem hodil k njemu, najprej nisem vedel, kaj naj bi sploh počel. Potem sem se stisnil k njemu in ga božal. Takrat so se mu svetile oči. Čutil je, da je njegovo življenje dragoceno, ne glede na to, kaj se dogaja z njegovim telesom. Verjetno do tega človek pride res šele takrat, ko je zelo preizkušan in se ne more opirati na lastne moči in dosežke. Kar naprej ponavljamo, da nas ima Bog rad, ampak težko verjamemo, dokler sami ne izkusimo. Šele ko je tema, zažarijo zvezde.