Cerkvena učiteljica, ki je vedno zaspala med molitvijo

Ali ste vedeli, da je ena najbolj znanih svetnic, cerkvena učiteljica in zavetnica misijonov, vedno zaspala med molitvijo? Neverjetno, a resnično: to je sveta Terezija Deteta Jezusa. Sama se zaradi tega ni prav nič obremenjevala. Rekla je, da otroci starše razveseljujejo tudi takrat, ko spijo.

Preberite še:Kako me mati sv. Terezije Deteta Jezusa navdihuje s svojimi težavami

Papež Frančišek nas je v intervjuju leta 2017 spomnil na to Terezijino anekdoto, ko je priznal, da tudi sam včasih zadrema med molitvijo: “To se je dogajalo tudi sveti Tereziji Deteta Jezusa. Rekla je, da je to Očetu všeč.” Pravzaprav smo v teh trenutkih “pred Bogom kot otrok v naročju svojega očeta”, je povedal papež.

Preberite še:Knjige so najtišje in najbolj redne prijateljice, najbolj dostopne in modre svetovalke in najbolj potrpežljive učiteljice.

V knjigi Povest duše Terezija iz Lisieuxa piše, da biti Božji otrok pomeni “vse pričakovati od Boga, kot otrok vse pričakuje od svojega očeta. Za nič nam ni treba skrbeti”. Zakaj se potem tako pogosto bojimo Boga?

Človek pogosto živi v zmoti, da si mora Božjo ljubezen zaslužiti, da mora biti popoln in brez napak. Sveta Terezija se je borila proti želji po popolnosti in se je zelo dobro zavedala lastnih omejitev in šibkosti. Preprosto je vedela, da jo Bog ljubi ne glede na vse.

Preberite še:Učiteljica blaženega Carla Acutisa se spominja njegovih šolskih dni

To je ljubezen, ki jo imenujemo agape: ljubezen veliko višjega, ki se sklanja k najmanjšemu in se mu razodene. Terezija je pogumno trdila, da Bogu olajša “delo” tako, da sama postaja vse manjša. Rekla je:

“Dvigalo, ki me bo dvignilo v nebesa, so tvoje roke, o Jezus! Ni mi treba zrasti, pravzaprav moram ostati majhna, postajati vedno manjša.”

Sveta Terezija je spoznala, da je treba priznati svojo majhnost in se spustiti v dolino ponižnosti.

Preberite še:Dom je najpomembnejša šola človeških vrlin.

Ko se človek zave, da je grešnik, nepopoln in poln napak, mora znati tudi poklekniti in prositi Boga za odpuščanje. Sveta Terezija je zapisala:

Mar oče svojega otroka nahruli, ko se ta že sam obtožuje, in mu še naloži pokoro? Seveda ne. Objame ga in pritisne na svoje srce.

Preberite še:Kako je molitev rožnega venca ženskama pomagala na težki poti iz odvisnosti

Spustiti se v dolino ponižnosti pomeni odkriti resnico o sebi. In če to postane zahtevno, se je treba spomniti, da nas Bog ljubi in nam Njegove ljubezni ni treba zaslužiti. To spoznanje je osvobajajoče!

Sveta Terezija je ob spoznavanju in zavedanju lastnih slabosti postala zelo razumevajoča do drugih bližnjih, tudi do tistih starejših sester, ki si jo obravnavale s prezirom in sovražnostjo.

Preberite še:Kliči SOS za molitev

Usmiljena ljubezen po Božji podobi je bila v središču njenega življenja, kar se je kazalo v drobnih dejanjih ljubezni do drugih. Bila je prepričana, da “se lahko duša spreobrne že, če samo šivanko z ljubeznijo pobere s tal!”

Preprostost njene poti – male poti, po kateri je hodila pred več kot sto leti – je še vedno zelo aktualna!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.

Preberite še:Nekdaj specialec, zdaj policijski kaplan: “Bog moj napuh spreminja v ponižnost”

Preberite še:Po izkušnji raka: “Lagala bi, če bi rekla, da se kdaj nisem bala za svoje življenje”

Preberite še:Poljska zakonca odprla svoj dom otrokom: “Z vsem srcem jih podpirava”