Večkrat mi kdo reče: “Vi, gospod Čušin, vi ste pa enkratni!” in odgovorim: “Hvala. Saj ste vi tudi!”, pa me dotični debelo in začudeno gleda, kaj da se grem, ko nočem lepo in spodobno sprejeti pohvale.
Pa ni to. Bog ve in tudi moji širši okolici je dobro znano, da ponižnost ne kotira prav na vrhu mojih vrlin in da napuh nosim s seboj tako kot osebno ali zdravstveno izkaznico, kamorkoli grem.
A vsi smo enkratni! No, dobro, če stopim na vago, moram priznati, da sem jaz vsaj dvakraten, če ne več, sicer pa sem, tako kot vsi, enkraten! Edinstven in neponovljiv! Hvala bogú in predvsem hvala Bógu!
In je precej tega v mojem življenju enkratnega. A enkratnosti ne gre zamenjevati z enkrat.
Enkrat na leto praznujemo: božič, silvestrovo in vse ostale državne in cerkvene praznike in svetke. Enkrat na leto obhajamo rojstni dan, god in obletnice vseh sort.
Enkrat na leto nam državni birokrati pokukajo v žepe, pod povštre in na bančne račune ter nas pozovejo, da damo “cesarju, kar je cesarjevega” in na birokratsko soroden način nas cerkvena zapoved vabi, naj vsaj enkrat na leto tudi “Bogu damo, kar je Božjega” in opravimo spoved in pristopimo k obhajilu.
Vsi ti prazniki, svetki in drugi koledarski dogodki nas opominjajo in prisilijo, da vsaj enkrat na leto storimo kaj, za kar se spodobi in je pravično. Tako me, recimo, zahvalna nedelja vsaj enkrat na leto spomni na – hvaležnost.
Ko gledam oltar moje domače cerkve, ki je prazniku primerno okrašen ne le z rožami, temveč še s pridelki in izdelki, ki so sad zemlje in dela pridnih rok, me seveda spreleti, da je maša – evharistija, evharistija pa – zahvala, jaz, butelj, pa sem hvaležen samo, ko me na to spomnijo župnijska oznanila?! Moral bi biti hvaležen sleherni dan ves dan in še ponoči.
A za mnoge je problematična že uporaba besed “moral bi”. Morati, biti v kaj prisiljen, je nekaj, kar ni normalno v naši demokratični družbi, ki poka po šivih od pravic, medtem ko se žakelj dolžnosti seseda sam vase. Biti hvaležen za kaj, ko je vendar samoumevno, da mi pripada?! Biti hvaležen za kaj, dokler niso izpolnjene vse moje zahteve?! Predvsem pa: komu biti hvaležen?!
In razmišljam, da je hvaležnost pravzaprav slovnična kategorija. Stvar naglasnega znamenja. Ostrivca, če sem čisto natančen. (Logično, saj Pavel zapiše, da je Božja beseda ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca (Heb 4,12).) Človek svojo hvaležnost v življenju lahko zreducira na “hvala bogú”, na medmet torej, ki je nepregibna besedna vrsta, ali pa reče “hvala Bógu” ter pripogne svoje koleno.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
