Maja po izkušnji zapora: “Želim predvsem mir v sebi”

Ob tednu zaporov, ki ga letos obeležujemo med 19. in 25. novembrom, predstavljamo zgodbo 49-letne Ljubljančanke Maje Zajec, ki je bila leta 2018 zaradi impulzivnega dejanja pod vplivom alkohola – poskusa uboja takratnega partnerja – obsojena na štiri leta zaporne kazni.

Zaradi zglednega vedenja, iskrenega kesanja, sodelovalnosti in trdega dela si je prislužila zaupanje in bila pogojno izpuščena leto dni prej. Prek svoje zgodbe želi danes predvsem odpraviti predsodke in ozaveščati o stiskah, s katerimi se soočijo nekdanji prestopniki, ko pridejo iz zapora.

Kakšno je bilo vaše življenje do dne, ki vas je tako usodno zaznamoval?
Bila sem zelo radoživa, radovedna in iznajdljiva, nič mi ni bilo težko. Imela sem urejeno življenje, nazadnje sem delala kot varnostnica. Bila sem v partnerskem odnosu, živela sva pri mojih starih starših, krasno smo se razumeli, oba sva jim pomagala. Po očetovi smrti marca 2018 sva pospravljala zgornje nadstropje in si urejala stanovanje. Veliko sva hodila na sprehode, imela sem kužka. Večkrat sva šla tudi na morje, on je imel motor, kdaj je bilo malo bolj adrenalinsko.

Kako pa se spominjate nadaljnjega dogajanja tistega dne?
Bilo je grozno, čisto zunaj konteksta mojega življenja. Še danes težko diham, ko govorim o tem. Bila sem pod adrenalinom in panična, skupaj s partnerjem sva iskala telefon, da bi poklicala pomoč. On me je celo miril, da ni nič hudega, da mu najbrž samo uhaja zrak iz pljuč.

Po prihodu reševalcev so prišli policisti in kriminalisti. Spomnim se njihovih nog. Partner me je nato klical iz rešilca, stekla sem po stopnicah, da bi šla do njega. Takrat so mi vzeli telefon in zavedla sem se, da nekaj ni v redu. Bila sem enostavno v nekem afektu. Ne spomnim se, kaj sem jim govorila, niti ali so korektno izvedli postopek, mi ponudili odvetnika in podobno. Bila je filmska scena. Misliš si, da se boš pogovoril, razložil situacijo in bo šla stvar mimo. Hkrati me je skrbelo za partnerja.

Kako ste osmislili dneve, preživete v zaporu?
Na začetku sem še razmišljala, da se vsaka izkušnja zgodi z nekim namenom. V priporu še imaš neko upanje, optimizem: mogoče te pa ne bodo zaprli. Že tam sem pokazala, da sem vredna zaupanja, da se trudim. Nameravala sem ostati aktivna. Omogočeno mi je bilo urejanje parka, tako sem bila lahko veliko zunaj, kar mi je ogromno pomenilo. To me je spomnilo na dom.

V zaporu sem zelo hitro začela delati v papirni galanteriji z ostalimi zapornicami. Imela sem krasno sopotnico, starejšo Romkinjo, ki mi je vsak dan po delu skuhala kavo, nato sem odšla v fitnes za uro in pol ali dlje. Prirejali smo tudi razne predstave, omogočili so nam dostop do knjižnice in razne prostočasne dejavnosti: izdelovanje obeskov, igrač. Bila sem vključena v veliko stvari, ki so nam bile ponujene.

Toda ni bilo enostavno. Zaradi stresa so se mi začeli dogajati panični napadi. Zapor ni neka rehabilitacija. Sam moraš priti do točke, kaj si odnesel od tega. Tudi ko zaprosiš za pogojni izpust, moraš jasno povedati, da boš bolj odgovoren do sebe, ne samo do sveta.

Kljub začetnemu pozitivnemu razmišljanju so me leta v zaporu zdelala, zelo sem obupovala in praktično nič me ni več zanimalo. Nisem več razmišljala, kaj poleg zelo slabega psihičnega počutja in duševne stiske, ki se je dostikrat poznala tudi na fizični ravni, sem odnesla od tam.

Kakšni pa so bili vaši odnosi z zapornicami?
Mentaliteta v zaporu je bila najpogosteje taka, da punce nismo bile solidarne med sabo. Bilo je veliko opravljanja, laganja, kraj, izkoriščanja in maltretiranja. Enim je bilo vse to samo nek hec in od zapora niso odnesle nič. V zaporu večina ponavlja: nisem kriv. Manjkali so mi bolj poglobljeni pogovori o življenju. Imela sem podporo psihologinje, tudi socialne delavke, vendar z njo nismo imeli toliko stika.

Sama sem zelo družabna in sem se razumela z večino, znala sem jih poslušati in se čim bolj prilagoditi. Zelo so me zanimale njihove zgodbe. V priporu smo si še zelo pomagale med seboj, se poslušale in spodbujale. Potem pa prideš na drugo stran … Tam je žal prisotna tudi potreba po moči in nadvladi. Zelo veliko je bilo psihičnega maltretiranja, sploh ker nas je zaradi bivanjske stiske več bivalo po sobah. Velikokrat je prišlo do prepirov. Smo se pa tudi nasmejale do solz ob kakšni banalni stvari.

Na polodprtem oddelku, ko že imaš neke ugodnosti in paziš, da tega ne zapraviš, si je veliko punc prizadevalo, da bi te sprovocirale do te točke, da bi imel kakšen izpad. Sama sem se glede na dosojeno kaznivo dejanje tega zelo bala, tudi zato, ker sem bila nekoč precej impulzivna. Še zmeraj imam v glavi, da bo, če bom zavpila in burno odreagirala, nekaj narobe in bom kaznovana. Zaradi tega sem se vedno držala nazaj in si niti nisem upala postaviti zase ali braniti kakšnega svojega stališča.

So pa seveda tudi punce, s katerimi smo bile dlje časa skupaj in so se iskreno veselile. Ko je katera odšla na prostost, smo ji z oken vpile besede spodbude. Tudi meni so napisale krasna poslovilna pisma in kakšno pesmico.

Kako pa ste se potem vrnili v vsakdanje življenje? Vas je bilo strah odhoda na svobodo?
Zelo me je bilo strah. Prve dni na prostosti sem šla povsod z nekim zanimanjem. Kar naenkrat greš lahko v trgovino in kupiš, kar si zaželiš, hodila sem na sprehode. Kmalu sem spoznala, da imam hudo tesnobo, prilagoditveno motnjo, panične napade, strah me je bilo voziti avto. Tako močno čakaš tisti zadnji dan, da boš spet stopil na svobodo, potem pa kar naenkrat ne veš več, kaj boš počel. Preveč je novega, kar je zelo zelo stresno.

Kaj je bilo najtežje, s čimer ste se morali spopasti, ko ste prišli na prostost?
Na začetku sem bila zelo motivirana, da si čim prej poiščem službo. Vključila sem se v program socialne aktivacije in se obrnila na društvo Epeka, tudi zato, da bi razširila svojo socialno mrežo. Na prvih razgovorih pa so se mi začela vrata zapirati. Za vsako službo sem potrebovala potrdilo o nekaznovanosti. Bivala sem pri dedku in babici, kar je bilo na trenutke tudi naporno. Pred svetom sem se zaprla in bila ves čas v hiši, izogibala sem se stikom.

Ste bili deležni kakšnih predsodkov?
Gibala sem se v ožjem krogu, tako da od družine in dolgoletnih prijateljev jih ni bilo, za kar sem jim zelo hvaležna. So pa bile kdaj v hecu izrečene kakšne stvari, ki so me kljub temu zbodle.

V neki skupini, ki se je udeležujem, sem si na začetku zelo prizadevala za pristnost, kar pomeni, da moram povedati tudi o tem delu svojega življenja. Neko dekle je potem priznalo, da me je začelo gledati v malo drugačni luči.

Navsezadnje nikoli ne vem, kako daleč razmišljajo ljudje. Morda si kdo misli, da če sem to naredila enkrat, se lahko zgodi, da bi lahko kadarkoli tako odreagirala in ponovila dejanje. Zelo velik strah imam, da bi se osebi ob meni kaj zgodilo in bi bila jaz kriva. Veliko bolj sem pozorna na kakšne nevarnosti, ostre predmete, sem še bolj zaščitniška, kot sem bila prej.

Zakaj se vam zdi pomembno svojo zgodbo deliti s širšo javnostjo?
Po pravici: ne govorim rada o sebi. Toda novinarka Sara Volčič, ki pogosto predstavlja zgodbe zapornikov, me je nagovorila k temu, da bi pomagali ljudem, ki prihajajo iz zapora, razbiti stigmo in opozoriti na stiske, s katerimi se soočamo, ko spet pridemo na prostost. Večina želi biti spet samostojnih, si poiskati zaposlitev in biti koristna družbi in svetu. V zaporu "zapraviš" čas, zato si rečeš: Zdaj pa moram res nekaj iz svojega življenja narediti in nekaj dati od sebe.

Ne želim jamrati ali se opravičevati. Toda ko greš enkrat v zapor, sploh za tako kaznivo dejanje, kot sem šla jaz, je kar naenkrat to bistvo vsakega pogovora, nisem nič več drugega kot samo to.

To hočem odpraviti, pri tem pa moram povedati, skozi kaj sem šla. Zapor je del mojega življenja.

Nasploh pa ima toliko ljudi raznorazne slabe izkušnje v življenju in je pomembno, da ozaveščamo o vsem, da se odprejo, spregovorijo in se rešijo iz te situacije.

Kakšne so vaše želje za prihodnost?
Predvsem mir v sebi, ki bo spet privedel k čim večji samozavesti. Da bom rekla ja čim več priložnostim, da razširim socialno mrežo, da se družim z zanimivimi ljudmi, ki vidijo ta svet lep in se za nekaj zavzemajo. Da malo razširim svoja obzorja in da se neham zapirati.