Inma García si je ustvarila dom v Medžugorju, kjer skrbi za romarje, ki obiščejo Marijino svetišče. Danes mlada mamica pripoveduje o krizi v najstniških letih, ko je bil vpliv njenih staršev ključnega pomena.
Pripoveduje, da so ji v družini znali približati tudi manj otipljive vidike vere. “Molili smo rožni venec in se pogovarjali o svetnikih. Vendar sem se kot najstnica začela spraševati o tem, kar so me učili starši. Razmišljala sem o tem, da so bile vse njihove odločitve napačne, zato sem iskala svojo pot v drugi smeri.”
V najstništvu je imela Inma skupino prijateljev, ki so zaničevali vero, o kateri so ji govorili njeni starši. Poleg tega se je borila z motnjami hranjenja in imela težave v šoli. “K vsemu temu je treba dodati, da je umrla teta, od katere se nisem mogla posloviti, zato sem bila jezna na Boga.”
Zaradi slabše učne uspešnosti ji je zdravnik predpisal antidepresive, ki jih je jemala brez večje previdnosti. Laži in samouničujoče vedenje so poslabšali tudi njen odnos s starši. Inma ob tem poudarja, da so njeni starši “naredili nekaj junaškega: ostali so tiho. Bilo je težko, vendar so razumeli, da se morajo več pogovarjati z Bogom o meni in manj z menoj o Bogu. Med tednom so zgodaj zjutraj začeli redno obiskovati mašo.”
Pogovor, ki je spremenil vse
“Spominjam se, da sem nekega dne po zabavi prišla domov in našla mamo v kuhinji, ko je zelo zgodaj kuhala kavo. Vprašala sem jo, kaj počne, pa mi je dejala, da se odpravljata k maši. V tistem trenutku sem rekla nekaj slabšalnega, mama pa mi je le odvrnila, da nekdo mora nadomestiti maše, ki jih zamujam. To me je globoko prizadelo. Umaknila sem se v svojo sobo in razmišljala o svojem življenju.”
Inma pripoveduje, da je takrat po zaslugi staršev prvič začutila, da potrebuje pomoč. “Devica me je rešila, vendar brez potrpežljivosti in vztrajne molitve staršev ne bi bila tu, kjer sem.”
Edina stvar, h kateri so jo starši prisilili, je bilo potovanje v Medžugorje. To je bil zanjo zahteven podvig, hkrati pa ji je omogočil izkusiti ljubezen in usmiljenje. “Brezmadežno spočetje me je objelo in mi omogočilo, da si odpustim.”
V Medžugorju jo je čakalo še eno darilo: “Tam sem spoznala človeka, ki je postal moj mož in oče mojih treh otrok.”
Inmina zgodba dokazuje, da so molitve staršev učinkovite in hitro sežejo do nebes. Njeno življenje nam kaže, da je milost, dosežena z molitvijo, kdaj bolj učinkovita od starševskih pridig. Hkrati pa je dokaz, da lahko človek s pomočjo molitve zbere moč za molk, ko je potreben. Pričevanje nas tudi spodbuja, naj pogosteje govorimo Bogu o otrocih kot otrokom o Bogu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdala Aleteie.
