Nedavna oddaja Reflektor, v kateri smo gostili Matica Novaka, ki ima ADHD, je sprožila nemalo pozitivnih odzivov. Med njimi je bilo tudi pismo gledalke Urške D. Petrič, ki nam je sporočila, kako super se ji zdi, da smo nagovorili to temo, saj je še kako aktualna.
Kot odrasel moški je bil namreč z ADHD (attention deficit hyperactivity disorder) diagnosticiran tudi njen mož Mihael. Na poti spoznavanja, kako je videti življenje s človekom, ki ima ADHD v odrasli dobi, pa je Urška v tem prepoznala tudi klic, da bi s svojimi izkušnjami in znanjem pomagala drugim ter se usmerila v to, da postane coachinja za odrasle, ki se soočajo z ADHD pri sebi ali pri partnerju. Najdete jo tudi na Instagramu.
Kdaj sta z možem Mihaelom izvedela za njegovo diagnozo?
V času korone je Mihael padel v veliko krizo, kajti takrat je doživel ogromno življenjskih sprememb: zaradi korone smo ostali doma, zamenjal je službo in dobila sva prvega otroka. Take spremembe lahko zelo poslabšajo simptome.
Imel je veliko krizo, preprosto se ni mogel znajti. Simptomi so bili povsem konkretni: izjemen nered v pisarni, nanj se nisem več mogla zanesti … Opazovala sem ga in se spraševala: Kdo je ta človek, s katerim sem se poročila? Pred poroko sem ga namreč poznala že devet let. Določene stvari so mi bile nepredstavljive.
Nato je šel na terapijo, kjer so se stvari začele počasi jasniti. Bilo je pred kakšnima dvema letoma, da ga je na to opozoril njegov terapevt. Počasi je tudi prek objav na socialnih omrežjih, člankov ipd. sam začel prepoznavati to pri sebi. Oba sva začela raziskovati, veliko sva prebrala o tem in presenečena ugotovila, da je moj mož pravzaprav čisto šolski primer ADHD. Diagnosticiran je bil torej pri 31 letih, poročen in z dvema majhnima otrokoma.
Zelo velik del življenja je preživel brez zavedanja tega, da ima ADHD. V otroštvu ga je “vleklo ven” to, da ima zelo visok IQ, kar so potrdili tudi testi, zaradi česar ni prišlo do težav v šoli in do diagnoze že v otroški dobi.
Radi bi postali še boljši
ekipa Aleteie
Kako se pri njem odraža ADHD?
Ena značilnost za ADHD je, da ljudje s to motno živijo tukaj in zdaj. Čas, kakor ga dojemajo, zanje pomeni “zdaj”. Ne dojemajo časa povsem enako kot mi, ki nimamo ADHD. Oni si težko predstavljajo sebe v prihodnosti, zato tudi težko načrtujejo.
V najinem odnosu je bila včasih težava ta, da je preprosto pozabil, da sva nekaj ali nekje dogovorjena. Bil je v službi, nekaj delal, intenzivno “padel notri”, vsa njegova pozornost je bila usmerjena v tistem trenutku samo na tisto določeno opravilo. Nato je preprosto pozabil, da ima ženo in da je z njo dogovorjen. Dokler nisem vedela, da ima ADHD, je bilo meni to nepredstavljivo in me je tudi prizadelo.
Ljudje z ADHD so lahko tudi zelo impulzivni, kar se lahko opazi npr. pri nakupovanju – da mine zelo malo časa od prve misli, od nekega impulza pa do njegove zadovoljitve. Mojega moža na primer zelo zanimajo stari avtomobili in v nekem določenem obdobju smo imeli kar štiri stare avte, da jih je lahko šraufal in popravljal, kar seveda ni bil najbolj idealen scenarij.
Ali je bil vajin odnos zaradi moževega ADHD kdaj v krizi?
Ko sem sama izvedela za Mihaelovo diagnozo, sem poiskala tudi podporo zase. Namreč veliko je bilo čustev in težkih situacij, prek katerih sem morala iti in jih predelati. Najprej me je čakalo žalovanje, ker moraš odžalovati neke stvari, ki jih nikoli ni bilo. Tudi žalovanje za preteklostjo, ker nekih stvari ni bilo ali niso bile take, kot bi si želela, ker nisva pravočasno vedela za diagnozo.
Prav terapija, ki sem jo obiskovala, je drastično spremenila najin odnos in najino življenje. Brez tega lahko rečem, povsem iskreno, da najin odnos ne bi zmogel te preizkušnje. Saj se veliko pogovarjava, ampak v nekem trenutku je vse skupaj prišlo tako daleč, tudi nerazumevanje, da je bila res kriza.
Primer: ena od dinamik, ki se vedno vzpostavi v partnerskem odnosu, kjer je prisoten ADHD, je dinamika otrok in starš. Partner, ki nima ADHD, avtomatično zavzame pozicijo starša, partner z ADHD pa otroka; to je logično, kajti nekdo mora biti “odrasel”, poskrbeti za stvari, biti odgovoren, gledati na čas in podobno. Ta dinamika je seveda za odnos zelo slaba in čim se tega zavedaš, lahko to začneš popravljati.
Kakšen je Mihael kot oče? Kaj ADHD prinese dobrega?
Zelo veliko dobrega, seveda ob zavedanju in poznavanju te motnje. Če se naučiš usmerjati pozornost, lahko tak človek zelo veliko premakne. V določenih stvareh je Mihael neverjetno hiter, recimo karkoli je doma za poštimati, popraviti, pospraviti … Izjemno je tudi bister.
Kot starš je zelo igriv, odlično zna tudi razložiti otroške reakcije in situacije, ker razume čustvenost otrok. Namreč ljudje z ADHD imajo zmanjšano čustveno inhibicijo, pomeni, da se manj nadzorujejo in kontrolirajo, ko pride do izražanja čustev. Res je čudovit oče, ogromno se ukvarja z otrokoma, ima domislice, ki so blizu otrokom, zlahka se jima približa in je v njunem svetu.
Kaj je vam kot njegovi ženi v največji izziv?
Pomagalo mi je, da stvari ne jemljem osebno. Saj sem že prej vedela, da določenih stvari ne počne zato, ker mu ne bi bilo mar. Zdaj pa res razumem, kaj je v ozadju in neke zamere ali negotovosti ni več.
Lažje tudi sprejmem stvari, ki so dobro narejene, pa čeprav niso čisto na moj način. Midva ogromno rešujeva s pogovorom. Mihael je človek, ki mora ubesediti stvari. Včasih že med pogovorom sam pride do nekih zaključkov.
Težko mi je sprejeti to, da nekaterih stvari ne moremo premakniti, ker za to z njegove strani pač ni interesa. Možgani odraslega z ADHD namreč delujejo tako, da so raziskovalci te motnje celo rekli, da bi se morala preimenovati v “deficit interesa” namesto “deficit pozornosti” (attention deficit, op. a.).
Tako da če želim jaz v najini družini nekaj speljati, pa Mihael za to nima interesa, moram pač to speljati sama, v celoti, ker on tega preprosto ne zmore. Zavedam se, da glede tega nikoli ne bo drugače, in to je boleče.
Kako vas je pot izobraževanja o odraslih z ADHD vodila tudi do tega, da ste sami postali coachinja za to področje?
Pri nas je zavedanje o odraslih z ADHD zaenkrat še zelo slabo. Mož je moral potrkati na kar precej vrat, od zdravnika do zdravnika, da mu je nekdo končno prisluhnil in priznal, da to obstaja in da je to njegova diagnoza. Včasih so namreč verjeli, da je ADHD nekaj, kar imajo samo otroci.
Zdaj pa se že dolgo ve, da gre to naprej v odraslost, le simptomi se lahko malo spremenijo ali drugače izražajo. Na primer hiperaktivnost gre lahko bolj navznoter, v neko notranjo hiperaktivnost. Ljudje pa imajo stiske zato, ker imajo ves čas občutek, da je z njimi nekaj narobe. Nekateri ljudje tudi potrebujejo zdravila za ADHD, čeprav bi zdravniki najprej predpisali antidepresive.
Ko sem začela iskati kakšno podporno skupino, je trajalo kar nekaj časa, namreč v našem prostoru tega ni, v ZDA pa so glede tega dosti bolj naprej od nas. Pridružila sem se neki podporni skupini za partnerje odraslih z ADHD, potem pa obiskovala še 3-mesečni seminar, na katerem sem se zelo izobrazila o tem, dobila veliko znanja, uvidov in tudi orodij za spopadanje z ADHD pri možu.
Sama sem študirala transakcijsko analizo in odkar sem se zaradi Mihaela tako poglobila v ADHD, sem videla, da pri nas zelo manjka podpora za odrasle z ADHD in za njihove partnerje, zato sem se specializirala za coachinjo na tem področju. Odraslih z ADHD je namreč bistveno več, kot se nam zdi.
Pri starejših generacijah se to sploh ni poznalo ali priznavalo, se pa zdaj mnogo odraslih začenja tega zavedati. Zelo pogosto je pri odraslih tudi to, da recimo šele ob tem, ko njihov otrok dobi diagnozo ADHD, tudi sami ugotovijo, da ga imajo. Genetika pri ADHD igra kar precejšnjo vlogo.
