Vsi si kdaj pa kdaj zaželimo, da bi naše cerkve pokale po šivih, da bi bilo v cerkvah toliko navdušenih ljudi, da bi se vsi komaj stlačili vanje.
Danes smo bili priče takemu dogodku, ko se je sicer velika frančiškanska cerkev na Tromostovju kar tresla od množice, ki je prišla k maši, ki jo je vodil misijonar Peter Opeka.
Težko opišem vzdušje, ki je bilo silno lepo in mogočno. Kot da bi nas Peter Opeka vse povezal v molitvi, ko je nad vse Slovence klical blagoslov in nam naročil, naj nikar ne izpustimo vere, ki so jo naši predniki ohranjali že tisoč let: “Brez vere nismo nič, predajmo jo naprej našim mladim in našim otrokom!”
Ko sem premišljevala o deželi, iz katere je priletel, sem se globoko zamislila nad razlikami, v katerih živimo.
Na Madagaskarju, kjer že nekaj evrov pomeni razliko med življenjem in smrtjo, kjer lahko s tem denarjem za nekaj dni nahranijo celo družino, si ne morejo niti predstavljati, v kakšnem obilju živimo tukaj v Sloveniji.
Seveda ne vsi, vendar ekonomsko gledano se z eno najrevnejših držav na svetu pač ne moremo primerjati, saj pri nas vlada relativno obilje zahodnega sveta.
Imamo pa v naši deželi po eni strani obilje, po drugi strani apatičnost. Da ne smemo biti ravnodušni, nam je na začetku pridige namignil tudi Peter Opeka.
“Potrošništvo nas uspava,” je rekel. “Smo sicer pokonci, stojimo, ampak vendarle spimo. To pa ne gre, saj tako prej ali slej pademo,” je slikovito ponazoril.
Skozi karizmo tega velikega misijonarja smo lahko začutili, koliko dobrega je že storil Bog po njem, začutili neverjetno ljubezen, s katero Bog obdarja Petra Opeko.
Vse zasluge pripisuje Bogu, pred mašo pa se priporoči Svetemu Duhu, da bi po njem nagovoril ljudi, ki jim bo spregovoril.
Zelo me je nagovoril tudi njegov poudarek, ko je rekel: “V Boga ne smemo verovati.” Nenavadno, kajne? Stavek lahko razumemo šele, ko slišimo njegovo nadaljevanje: “Boga moramo živeti! V vseh nas, v naših srcih prebiva Jezus. Živimo ga! Širimo ga okrog sebe, v svojih družinah in povsod, kamor gremo.”
Človek bi lahko padel v skušnjavo, da bi ga prevzelo malodušje, če bi se primerjal s Petrom Opeko ali drugimi slovenskimi misijonarji, ki na dnevni bazi naredijo toliko dobrega po svetu, pri najbolj ubogih, bolnih in zavrženih.
Le kako se lahko kdorkoli od nas primerja s tem …? Ko sem med sveto mašo premišljevala o vseh delih, ki jih Bog stori po Petru Opeki in njemu podobnih, pa mi je prišlo na misel tole: Bog vsakega od nas potrebuje točno tam, kamor nas je postavil.
Petra v misijonih na Madagaskarju, mene v moji družini sredi Slovenije. Vsak od nas pa je poklican, da živi Boga točno tam, kjer ga On najbolj potrebuje in da s svojimi dejanji širi “Boga, ki je Ljubezen,” kot je še poudaril Peter Opeka.
