Petra Opeko izvrstno pozna Jože Možina, novinar, voditelj in urednik na Televiziji Slovenja, ki je o njem pred dobrim desetletjem posnel odmeven dokumentarec z naslovom Pedro Opeka, dober prijatelj. Zanj je avtor dobil nagrado Prešernovega sklada in nagrade na festivalih v ZDA, Kanadi, Indoneziji … Za Aleteio je spregovoril o tem, kako je Opeko spoznaval in spoznal pobližje.
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste dejali, da je bil čas ustvarjanja dokumentarca Pedro Opeka, dober prijatelj mističen. Zakaj?
Ker je težko imeti večji privilegij delati film z osebo, ki s tolikšno karizmo in zgledom, ki predstavlja luč za ves svet. On sam ne govori o sebi na tak način, vendar če ga imaš priložnost spoznati na način, kot je bilo dano meni, osupneš nad tem, da gre za veliko osebnost, ponižno in močno hkrati.
Da gre v bistvu za svetniško osebnost, pa ne zaradi besed ampak zaradi načina življenja in predvsem dejanj. Nekoč sem mu dejal, da je njemu “lažje”, ker je on poseben človek. Zasmejal se je, da ni nikakršen poseben človek, ampak on se je le odločil, da bo delal to, kar dela. Ta odločitev ima globok temelj v slovenski krščanski tradiciji in preizkušnji, ki sta jo njegova oče in mama preživela. To je granitni temelj, na katerem Peter Opeka raste in nekako sije na vse nas.
Opeka na pogovornem večeru v Celju:
Kaj se vas je še posebej dotaknilo ob vaših dveh obiskih Madagaskarja?
Eno je že država kot taka. Madagaskar je posebna celina, saj premore 80 odstotkov avtohtonih rastlin in živali, v tem je lepota in veliko bogastvo. Sicer pa je v razponu revščine in onesnaženja država podobna afriškim nasprotjem, ki sem jih že spoznal na potovanjih v Ruando, Burundi, Kongo, Angolo.
Kar se me je do kraja dotaknilo, ni revščina in ljudje, ki so dobesedno odvrženi na smetišče, ampak da se je našel človek, ki s svojim zgledom in močjo krščanske vere skupaj s sodelavci Akamasoe rešuje in vrača te ljudi nazaj v civilizacijo. On je iznašel način, kako se je mogoče v resnici spopadati z globalno revščino, in to pokazal v prestolnici Madagaskarja Antananarivu.
A to je model, ki lahko velja za ves svet. Seveda pa je “težava” v tem, da ta model temelji na osebnem žrtvovanju za sočloveka, to je povsem nekaj drugega, kot velja za mogočne humanitarne organizacije, ki sicer dajejo denar, vodijo programe, vendar po večini ostajajo v svojih slonokoščenih stolpih.
Kaj je ključno?
Bistvo je, da se osebno žrtvuješ za sočloveka, da bivaš z njim in se mu posvetiš v polnosti. To je ključ za uspeh, idejno ozadje pa je krščanska vera. Nobena druga religija ne premore karizmatičnih osebnosti, ki bi delovali na tak način za sočloveka na drugem koncu sveta.
Saj podobno uspeva tudi številnim drugim misijonarjem, pa misijonarkam, ki so pogosto še bolj na trdnih tleh, saj rešujejo največje osebne stiske. Res, privilegij je bil, da smo bili Stane Kerin, Jože Jagrič in jaz na Madagaskarju, da smo ga spoznali tudi v molitveni intimi in nastopih pred desettisočglavo množico. Oboje je pomembno, oboje kaže na človeka s čisto dušo in neverjetno energijo.
Opeko je že prek medijev mogoče začutiti kot srčnega, popolnoma predanega človeka. Kako ste to v najbolj neposredni obliki začutili vi?
Zelo je topel in dobrovoljen. Rad se pošali, to mi je posebej všeč, ni “zadrgnjen” janzenistični duhovnik. A je z nogama trdno na tleh in duhovnik v vsakem trenutku. Spomnim se, da sem se neko soboto usedel poleg njega za mizo, na kateri je imel cel kup teoloških knjig, pretežno v francoščini.
Pripravljal se je na pridigo. Do ljudi čuti veliko odgovornost, čeprav ima karizmo in bi lahko govoril brez priprav. Vprašal sem ga, na katere teologe se naslanja. Odvrnil mi je, da jih spremlja. “Ko pa sem v stiski in za bistvene stvari, se obrnem k evangeliju. Tam so odgovori na vsa vprašanja,” mi je povedal.
Tako je leta 2011 nastajal odmevni dokumentarni film:
Kako deluje “na terenu”?
Pogosto rešuje tudi težke situacije, ki jih v Akamasoi ne manjka, saj gre za družine, ki so bile ali so še na robu. Tam je na tisoče mladih. Nekoč so v mestu policisti prijeli skupino njihovih fantov, ki so kradli. Na eni strani ga je prevevala globoka žalost, tudi razočaranje, a v naslednjem hipu tudi moč, kako rešiti, nagovoriti, poskrbeti, da pridejo na pravo pot.
Neizmerno ga bolijo razbite družine, zapuščeni otroci, pa tudi zapuščeni starejši. Zna se posvetiti invalidki, ki je 20 let priklenjena na posteljo, zna jo nasmejati in se zahvaliti, da od preizkušenih bratov in sester prejema več, kot daje. Po drugi stran najde pravo besedo s politiki, ne išče je, pri njem govori srce in pristnost prepriča tudi tiste, ki nanj gledajo s predsodki.
Pričevanje Petra Opeke v Medvodah:
Kako je film Pedro Opeka, dober prijatelj vplival nanj in kako na Slovence?
Nanj ne prav veliko, velike pa so posledice pri slovenskih medijih in Slovencih nasploh. Film Pedro Opeka, dober prijatelj je najbolj gledan dokumentarni film v zgodovini Televizije Slovenija. S ponovitvami je že davno presegel 700 tisoč ogledov. Peter je postal slovenska globalna zvezda, njegove družbe in obiskov si željo predsedniki in mediji.
Vedno ni bilo tako. Spomnim obiska pri enem katoliških medijev leta nazaj. Urednik ga na primer ni prišel pozdravit, je pa poizvedoval, kdo ga je povabi. Dobro, zdaj je drugače, Opeka je upravičeno cenjen in iskan, tudi priljubljen. Dobra plat tega pa je, da so bile s tem omogočene velike humanitarne akcije.
Imam zaslugo in hkrati privilegij, da sem s sodelavci javnosti prek filma predstavil to karizmatično osebnost. V osebno zadoščenje pa so mi veliki humanitarni projekti, ki smo jih po filmu v Sloveniji lahko izvedli in zbrali veliko denarja. Nepozaben je spomin na projekt “Peter Opeka je med nami”, ki sva ga organizirala z Mitjo Štularjem in Stanetom Kerinom iz Misijonskega središča Slovenije. Takrat (leta 2015 op. a.) smo v Hali Tivoli zbrali 5.000 ljudi, imeli TV-prenos, klicni center, izjemno vzdušje … Zbrali smo rekorden znesek. Na to sem ponosen.
Zakaj njegov glas seže tako daleč?
Opeka ne dela ničesar, kar bi ogrožalo kogarkoli v Sloveniji. Ljudje instinktivno prepoznavajo njegovo očetovsko karizmo, ki je tudi za neverne ljudi izjemno privlačna. Očetovski lik je v krizi, on ga na nevsiljiv način živi in izpostavlja v širšem smislu – zanj je družina vse človeštvo. On najde pravo besedo tako za predsednika kot za vdovo.
Beseda je že v njem. Ni ponarejen, pristen je. To njegovo pristnost sem vedno znova občudoval. Ko je človek od Boga, ni treba, da toliko razmišlja, “kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili”. (Mt 10,19-20) Zadaj je seveda globoka vera, prepričanost, pripravljenost, predanost, ki je v popolnem nasprotju s sebičnostjo današnjega sveta. Ta drža ni izziv le za kristjane, ampak za vse. Kaže se naslednje; če si pristen, zvest svoji vlogi, pošten, delaven in resničen, potem uspeh pride skoraj sam od sebe.
Na katerem polju bi moral biti slovenski družbi najbolj za vzor?
Uh, tega je veliko. Osvetlimo zdaj le eno področje. On je svojih “pet talentov” pomnožil ne v deset, ampak petdeset. Se pravi, ne pustimo, da se darovi, ki so v nas, izgubijo, trdno delajmo s svojimi talenti in vse ostalo nam bo navrženo.
Pri nas je problem pomehkuženost, vrtenje okrog lastnih travm, preobčutljivost, kar terapevtsko pogosto vodi v sebičnost in rušenje odnosov. Malgaši so na “boljšem” v tem, da zlepa ne izgubijo stika z realnostjo in so bolj odporni.
Kako ste osebno izkusili njegov čut za ljudi?
Smetišča ni prijetno ne videti ne vohati. Dlake mi gredo pokonci, ko se spomnim tistih prizorov. To so nore stvari. Otroke je pobiral s smetišča, vabil mame, naj pošljejo otroka v šolo, v Akamasoo. On naredi vse, kar je mogoče, za njihovo izobrazbo in delo.
Spomnim se starčka, ki ga je Opeka natovoril, ta pa mu je rekel nazaj: “Ti si poslan od Boga.” Opeka in drugi slovenski misijonarji so se odlično naučili domačega jezika, kar je posebna odlika Slovencev. To ljudje zelo cenijo. Peter in še trije drugi slovenski misijonarji so šli v 70 letih delat na riževa polja. Domačini so jih prišli prosit, naj gredo stran, saj jim je bilo nerodno, ko so videli delat belce. A so vztrajali. Onkraj te zadrege so jih začeli ljudje, ki so bili velikokrat prevarani, neizmerno spoštovati in jim zaupati. Iz tega je nastal čudež Akamasoe.
Še en vidik. Za reveže niso dovolj barake. Vztrajal je, da stanujejo v lepih hišah. V njih bodo imeli lepe odnose in družine. Seveda ne gre za idealno družbo. Zahteva stalen boj. A življenje je boj. Ni ležerno stanje, ko nekaj dosežeš in se s tem zadovoljiš. Mlade uči tega boja, predvsem pa odnosa do dela. Da prek dela izobrazbe dobijo dostojanstvo.
Fotoportret Petra Opeke:
Kakšen odnos pa ima z manj vernimi, nevernimi oziroma oni z njim?
On ne gleda na osebo, narodnost. Ko je treba človeku pomagati, se ne ozira na to. Krščanstvo je na voljo, ni pa pogoj za pomoč. To sem opazil tudi pri drugih misijonarjih. Žal številne druge religije pomagajo le svojim.
Je Peter Opeka kdaj skrušen, nejevoljen, potrt?
Ko so prišle vesti o fantih, ki so jih zaprli v mestu, je bil potrt. A ta potrtost je bila bolj mešanica nekaj jeze in motivacije za akcijo. Ne predaja se malodušju. V malgaški kulturi je sicer za veselje, prostodušnost potrebno zelo malo. Pomagajo si s pesmijo, medčloveškimi odnosi, pri nas pa s psihoterapijo.
