Ja, res je, bolj ali manj večina od nas premore le tisto osnovno za dokaj solidno življenje in se ob prošnjah za dobrodelnost marsikdaj zagovarjamo z besedami: “Le kaj naj dam, ko še zase nimam?”
A premoremo mnogo več, kot so le zgolj materialne dobrine. Nekaj več, kar smo zastonj dobili od Boga, in je prav, da zastonj podarjamo.
Nekomu, ki je utrujen in žalosten, lahko povsem zastonj podarimo nasmeh. Samo pomislimo, koliko je ta nasmeh vreden. Ni ga mogoče kupiti, a tako malo je potrebno, da ga moremo nekomu podariti. Jezus je vedno zmogel podariti nasmeh, tudi v največji utrujenosti.
Podarimo lahko malo prostega časa in obiščemo nekoga, ki je bolan, ki se v svoji stiski in samoti bori s svojo bolečino in osamljenostjo. Kako neizmerno vrednost imajo trenutki, ki jih podarimo nekomu, ki se mu zdi, da so ga že vsi pozabili! Jezus je vedno našel čas za bolne in trpeče, jih potolažil in jim izkazal usmiljenje.
Podarimo lahko razumevanje nekomu, ki s svojim delovanjem na zunaj druge odbija, a če se poglobimo v njegovo dušo, vidimo, da je polna dobrote, notranje lepote in hrepenenja po ljubezni. Jezus ni nikogar obsojal, pač pa odpuščal in blagoslavljal.
Podarimo lahko lepo besedo, se potrudimo, da o svojih bližnjih ne govorimo zaničljivo in jih ne sodimo, pač pa imamo za vsakogar besedo tolažbe in odpuščanja. Jezus je imel vedno lepo besedo za vsakogar, tudi za največje grešnike in celo za tiste, ki so ga mučili in križali.
In na koncu naj omenim še skoraj najpomembnejše. Podarimo lahko molitev za nekoga, ki jo potrebuje. Ko molimo za druge, pa naj bodo to naši bližnji, prijatelji, znanci, sovražniki ali pa naši rajni, naredimo največ, kar lahko storimo zanje. Da jih izročamo v Božje roke in kličemo nanje Božji blagoslov in neizmerno Jezusovo usmiljenje.
Vidite, kako bogati smo? Kaj vse lahko podarimo pa nas skoraj nič ne stane. Nič ne izgubimo, a mnogo pridobimo. Kaj je lepšega, kot da nekomu nekaj daš, še posebej če je tisto nekaj prav to, po čemer hrepeni in ga osrečuje. Bodimo torej kot Jezus in bodimo mu hvaležni, ker lahko toliko podarjamo od vsega, kar nam je podaril On!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 46.
