Človeško bitje se stežka pokaže brez maske, ker je želja po absolutnem, po popolnosti tako zelo globoka. Kaj torej storiti s svojimi slabostmi, nepopolnostmi in drugimi napakami, ki jih imamo? Naj bomo samemu sebi policisti? Ali naj raje dvignemo roke? Kaj pa če so ravno sprejete nepopolnosti tisto orodje, ki nam pomaga napredovati v Božje kraljestvo? Avtorica omenjene knjige, Alexia Vidot, nas vabi, da se spravimo s svojimi nepopolnostmi. In stopimo na pot svetosti.
Le kdo se ni kdaj poskušal predstaviti v najlepši luči. Zakaj bi kazali svoje napake?
Koliko karizmatičnih osebnosti smo povzdigovali v nebo, idealizirali, kanonizirali že za časa njihovega življenja – navsezadnje smo jih malikovali – in se ustavljali pri navideznem? In ko so maske odpadle, smo bili pretreseni nad spoznanjem, da lahko najlepša oblačila, navidezno popolna, zakrivajo veliko temačnih predelov.
Prehitro pozabimo, da so bili največji svetniki prav tako grešniki. Bernardka Lurška je dejala: “Želim si, da bi govorili o slabostih svetnikov in kaj so storili, da bi se poboljšali. To bi nam bolj koristilo kot čudeži, ki so jih storili, in ekstaze, ki so jih doživeli.” Treba se je vrniti na zemljo, se spet utrditi v čudovito učlovečenje in ne tekati za duhovnim idealom zunaj sebe. Treba se je spraviti z lastnimi temačnimi predeli.
Če ne sprejmemo grudičave človeškosti, zelo tvegamo, da si ustvarimo zelo lepo duhovno podobo, ki v notranjosti skriva svoje grozote. Jezusov obraz je bil umazan, zato mu ga je Veronika obrisala. Bog lahko naše blato spremeni v zlato. A najprej mu ga moramo dati!
Ali ni nekoliko depresivno in odvračajoče biti le blato in prah?
Kar ni sprejeto, se ne more spremeniti. Spreobrnjenje gre prek resničnega pogleda nase in na svet okoli sebe. Ko vidimo pred seboj lastno bedo, se lahko znajdemo v veliki skušnjavi: ali ne naredimo nič, se predamo, ali pa stremimo k vrhovom popolnosti človeškega ideala samo z lastnimi močmi in voljo. Sveti Duh nam želi pomagati v naših šibkostih.
Bog noče, da smo superjunaki v molitvi ali oznanjevanju. Naša prevzetnost, da bi bili popolni, ovira njegovo delovanje. Božja milost dela čudeže samo v osrčju človekove šibkosti.
Všeč mi je odlomek Odile Haumonté v delu Živeti s svetniki danes (Vivre aujourd’hui avec les saints): Terezija Avilska se je nekega dne odpravila v kapelo in rekla Jezusu: “Nočem ostati tukaj. Nočem moliti, nimam ti kaj povedati, rada bi šla od tod.” In je začela šteti ploščice na tleh. Čez nekaj dni je Jezusa vprašala, katera njena molitev ali njeno dejanje mu je bilo najbolj všeč. Jezus ji je odgovoril: “Se spomniš dneva, ko si v kapeli preštevala ploščice na tleh? Med to molitvijo sem se najbolj zaljubil vate! Lahko bi odšla, a si ostala, izbrala si mene, čeprav si samo štela ploščice.”
Gre za to, da z zdravim realizmom priznamo, kaj v nas in okoli nas ne gre, ter da prosimo Jezusa, da poseže v točno te težavne predele.
Torej se je za to, da bi Bog lahko deloval v nas, treba naučiti biti pred Njim in pred ljudmi v popolni iskrenosti?
Človeškost nas utruja, nas frustrira in nas včasih celo plaši. Prejeli smo jo od Boga, tega ne smemo pozabiti! Če se preveč pritožujemo nad nepopolnostmi, zlahka pozabimo, da smo Božje delo. In to delo je čudovito!
Trajnost naše bede nam ne sme vzbujati krivde, temveč nas mora spodbujati h kesanju in spreobrnjenju, nas spraviti v gibanje k spremembam, da mu postajamo vedno bolj podobni! Bernanos ima še kako prav, ko v Dnevniku vaškega župnika piše: “Lažje je verjeti, da se sovražimo. Milost je v tem, da pozabimo nase. Tudi če bi bil ves ponos v nas mrtev, bi bila največja milost ta, da bi ponižno ljubili sami sebe kot pa katerikoli trpeči Kristusov ud.”
Sprejeti in priznati svoje napake, da bi jih lahko popravili ali jih uporabili?
Nepopolnosti, omejitve, napake postanejo najljubši prostor Jezusovega delovanja, da bi bitje privedel k svetosti, v slavo svojega Kraljestva. Sveti Tomaž Akvinski je tako zapisal: “Na mestu ran se bo pokazala posebna lepota.” Lahko si pomagamo s primerjavo: vsaka otrokova šibkost je za starše priložnost, da otroku izkažejo še več ljubezni, rahločutnosti, iznajdljivosti na poti njegovega odraščanja. Zaradi starševske ljubezni lahko otrokove šibkosti postanejo moči.
Svoje delo začnete in sklenete v Pavlovem duhu: “Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti,” (2 Kor 12,9).
Res je in prav po slabostih napredujemo proti popolnosti. “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče,” je zapisal sveti Matej (Mt 5,48). Svetost ni popolnost po človeških kriterijih. Svetost je biti popoln, kakor je popoln Oče.
Sprejeti svojo nepopolnost in slediti Jezusu, ki nas vabi k popolnosti. Ali nista to dve težko povezljivi skrajnosti?
Bog je popoln v treh osebah. On je popolnost odnosa, občestva, korenite odprtosti drugemu. Ljubezen do bližnjega ni popolno ujemanje, preprost odnos brez trenj. Drugi bo vedno drugi. Oče ni Sin, Sin ni Sveti Duh: Sveta Trojica je drugačna, je popolno občestvo. Tam ne bo več poročenih, družin, popolnih skupnosti. Naj povzamem besede Marie Noël: “Najboljše, najbolj skrbne duše so sestavljene iz nekaj velikih sijočih dobrot in iz nekaj tisoč drobnih temnih bed.”
Matejev “bodite popolni” pri Luku postane “bodite sočutni, kot je sočuten vaš Oče”. Z veseljem sprejeti lastne šibkosti, pasti, vstati, pustiti vedno več prostora Božjemu delovanju, to je program svetosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
