Meta Štrumbelj je učiteljica angleščine, poučuje skoraj 25 let, trenutno v tretji triadi. Od nekdaj je bila prostovoljka in si z dijaškim in študentskim delom služila denar za letalske karte, da je lahko potovala po svetu. “Skoraj vedno sem šla sama, saj je bil drugim moj način potovanja preveč pustolovski – preprosto sem si našla prostovoljno delo in odšla. Včasih so me tudi oropali in enkrat so mi ukradli vse dokumente, a sem se vedno znašla in z Božjo pomočjo varno vrnila domov,” se spominja.
Poročena je z zagrizenim tabornikom, s katerim imata tri najstnice. Z nasmehom pove, da so vse tri zaprisežene skavtinje. Sama je podnačelnica slovenskih odraslih skavtov in zadnjih pet let aktivna voditeljica veje bobrov in bobrovk. “Naša družina dokazuje, da različnost lahko bogati, če se imamo radi in sprejemamo drugega takega, kot je.”
Zelo rada peš premaguje dolge razdalje po neznanih poteh. V zadnjem času razvija projekt osebnega napredovanja odraslih skavtov, za katerega upa, da ga bodo bratovščine sprejele z navdušenjem, saj jim ponuja veliko izzivov.
V katerih tematikah vas mladi pri pouku danes najbolj “izzivajo”?
V učilnici mi je iskreno lepo, kadar se dobro pripravim na uro in mi uspe pritegniti pozornost vsakega posameznika. Na žalost opažam vedno več otrok, ki se ne zmorejo osredotočati in jih je težko navdušiti. Pogosto gre za otroke, ki popoldneve preživijo ob pametnih telefonih.
Težko mi je tudi, če mi otroci in starši lažejo. S tem onemogočijo odkrit pogovor in iskanje rešitev, ki bi bile najboljše za otroke.
Žalostna sem, ko opazujem, kako učitelji zapuščajo pedagoški poklic in šolo, ker ne čutijo podpore vodstva in staršev.
“Moji” najstniki se zelo radi pogovarjajo, igrajo socialne igre in so iskreni. Žeja jih po nekom, ki bi si vzel čas zanje, jih sprejel takšne, kot so, in jim prisluhnil. Nekatere je zelo strah prihodnosti in odločitev, ki jih morajo sprejeti. Potrebujejo veliko pogovora in razumevanja, pa tudi postavljanje meja, znotraj katerih se počutijo varne.
S kakšnimi vprašanji pa vas zasujejo, ko ste v vlogi skavtske voditeljice?
Bobri večinoma pritečejo nasmejani, polni energije in pripravljenosti za sodelovanje. Zanima jih čisto vse, če le voditelj pokaže, da je s srcem pri stvari. Hitro opazijo krivice in ne pustijo samega nikogar, ki je žalosten. Obožujejo igro, zgodbe in gibanje in vsako informacijo vsrkajo kot sveto resnico. Biti njihov voditelj je velika odgovornost ravno zato, ker so zelo zaupljivi in iskreni.
“Z učenci si želim početi tudi stvari, ki nimajo zveze z ocenami, a je izjemno pomembno, da jih otroci v življenju usvojijo. Da se v šoli naučijo biti odprti, sočutni, da opazijo potrebe okoli sebe in se nanje odzovejo,” ste dejali v pogovoru za portal Iskreni. Lahko izpostavite nekaj dejavnosti, s katerimi spodbujate vse našteto?
V šoli mi polnita baterije program MEPI (Mednarodno priznanje za mlade) ter prostovoljci, ki jih vodiva skupaj z Matejo Kruhar. V program MEPI res zaupam, saj spodbuja prostovoljstvo, osebnostno rast, srčnost, pogum, skrb zase in za druge ter uči sodelovanja. Vsak udeleženec se po nekaj mesecev podarja drugim in s tem neizogibno postane boljši človek. MEPI-jevci pomagajo čistilkam, vzgojiteljicam v jutranji skupini, izdelujejo ptičje hišice, nudijo medvrstniško pomoč, pomagajo trenerjem v orientacijskem društvu ter služijo pri tabornikih in skavtih. Poleg tega skrbijo za svoje psihofizično zdravje in osvajajo nove veščine.
Vsi MEPI-jevci so tudi člani velike skupine (letos 70) prostovoljcev naše šole, ki delujejo po domovih za ostarele, berejo v vrtcu, organizirajo dobrodelne tržnice, pišejo pisma, krasijo prostore, zbirajo dobrine in šolske potrebščine, snemajo pravljice, urejajo vrtove, rišejo in podarjajo kamenčke prijaznosti, čistijo sneg, zlagajo drva, obnavljajo klopce na šolski poti … Naše aktivnosti spodbujajo sodelovanje in razumevanje, medsebojno pomoč, iskanje skupnih ciljev in empatijo.
Tudi v pouk vključujem teme o odprtosti, sočutju in pomembnosti opazovanja potreb okoli sebe. Ob tem je pomemben vsak posameznik in ima svojo vrednost ne glede ne razlike med nami.
Kako se spominjate svojega prvega romanja v Taize in kakšni so vtisi danes, ko tja romate s svojimi hčerami?
Taizé sem pri 15 letih doživela prek evropskega srečanja mladih na Dunaju, kjer me je globoko pretresla večerna molitev. Takoj sem čutila, da spadam tja. Poleti sem šla prvič tudi v Taizé in se zatem zvesto vračala skoraj dvajset let. Taizéjski križec visi okrog mojega vratu že 32 let, nikoli ga nisem snela – le menjala barve ter vrvice.
Ko sem se prvič vračala s hčerkami, me je skrbelo, ali bom kraj še prepoznala. A bilo je, kot bi se po dolgem času vrnila domov. V času, ko se svet hitro spreminja, je pomirjujoče prihajati v Taizé in občudovati, kako je skupnosti uspelo ohraniti svoj “vibe” – vse še vedno poteka počasi in čarobna beseda je še vedno “simplicity” (preprostost). Kljub temu se program vsebinsko prilagaja mladim, ki prihajajo.
Moje hčerke se tam počutijo kot doma, takoj si najdejo družbo in se zelo rade vračajo.
Zakaj se vam zdi pomembno povezovanje in vključevanje v takšno mednarodno skupnost?
Na Taizéjskih srečanjih smo si vsi enaki – vsi prispemo z nahrbtniki in živimo preprosto, obenem pa nosimo s seboj vsak svoja bremena. S pomočjo skupnega dela in vodenih pogovorov se odpirajo srca in tkejo neverjetna prijateljstva. Vsakič znova me osupne, kakšno zaupanje se lahko vzpostavi znotraj posamezne skupine. Mladi premagujejo jezikovne ovire, se ne ozirajo na narodnost in raso, pomembna so le srca in duše.
Še vedno sem v stiku s prijatelji, s katerimi smo se v Taizéju spoznali pred 30 leti. Svojim otrokom želim takih pristnih odnosov, ki jih razdalja in razlike ne omejujejo, temveč bogatijo.
Najdragocenejši dar srečanja prejmeš, če na njem aktivno sodeluješ. Priložnosti je veliko – lahko si del delovne skupine, animator, prevajalec, usmerjevalec prometa, pomagaš na telefonski liniji, poješ v velikem pevskem zboru … za čisto vsakega se najde naloga, ki jo zmore.
Kako boste kot družina vpeti bodisi v organizacijo bodisi v dogajanje, program letošnjega evropskega srečanja mladih v Ljubljani?
Sem del ožje organizacijske skupine v župniji, a se zaradi veliko dodatnih obveznosti zelo težko redno udeležujem njihovih srečanj. Svojo vlogo vidim predvsem v času srečanja samega, ko bodo potrebni odrasli ljudje z možnostjo lastnega prevoza, ki bodo pripravljeni hitro priskočiti na pomoč v primeru težav. Upam tudi, da bom v pomoč s svojim znanjem tujih jezikov. Mož bo, če bo potrebno, pomagal pri tehničnih zadevah. Hčerke se bodo udeleževale dopoldanskih srečanj v župniji in večernih molitev v Stožicah, za celoten program so žal še premlade. Tako bodo pomagale predvsem kot prostovoljke. Prepričana sem, da se bodo hitro znašle in si našle delo. Saj so skavtinje 🙂
