Luka Ločniškar je oče dvema dekletoma, triletnici in enoletnici, mož ljubeči ženi, po poklicu je računalniški inženir, sicer pa je samostojni podjetnik. Kot pravi, ga v zadnjem času najbolj definira, da je katoličan in aktiven župljan župnije Ljubljana Sveti Križ na Žalah.
V nekem intervjuju ste omenili, da ste na Danskem živeli lagodno, materialno življenje, potem pa je sledil preobrat. Kaj je botrovalo temu, da ste začutili željo po spremembi?
Ta želja je v meni rasla zelo počasi. V mojem življenju pa obstaja oseba, ki je bila povod za resno spremembo. To je bil moj sodelavec v podjetju, v katerem sem takrat delal. Bil je Srb, po imenu Ivan. Oba sva bila razvijalca, v tisti službi smo imeli zelo solidne plače.
Prva stvar, ki sem jo na njem opazil, je bila, da je kljub obilici denarja v službo včasih hodil v trenirki. Tega nisem razumel, ker sem imel kar naenkrat veliko denarja in sem takoj pomislil, da si grem kupit nekaj oblek, ker moram biti lepo oblečen.
Ivana so imeli vsi zelo radi, ves čas je bil nasmejan, vse je sprejemal, vedno je bil pripravljen pomagati, izkazoval je veliko ljubezni. O mnogo stvareh se ideološko nisva strinjala, a sva se vedno zelo rada pogovarjala.
Vsako leto smo si uslužbenci lahko izbrali božično darilo. Vedno si imel dve možnosti: drag set vin, dansko pohištvo ali kaj podobnega ali pa si daroval svoje darilo lačnim otrokom v Jemnu. Jaz sem seveda izbral drag set vin, on pa je vedno daroval. Mislim, da je bil edini, ki se je odpovedoval vsemu temu. Tudi na pompozne zabave ni hodil, ampak je bil doma z družino. Na začetku ga nisem razumel, potem sem pa zelo hitro hotel postati tak, kot je on.
Kako ste tedaj živeli vi?
Moje življenje je bilo polno jeze, pa ne zaradi okoliščin. Z ženo sva bila takrat že civilno poročena, lepo sva se razumela. Ampak bil sem jezen človek, veliko stvari me je razjezilo, svoj čas sem rad zapravljal na Twitterju, tudi tam sem se jezil in reševal svet. 😊 Morda sem imel celo večvrednostni kompleks, ker mi je šlo vse zelo dobro. Vse, česar sem se lotil, mi je uspevalo.
Prišel sem do dobre službe, do visoke plače, v bistvu se ti v kožo zažre napuh, ošabnost in to se zgodi kar hitro, ker si misliš: ‘O, če mi gre tako dobro, potem pa že vem, kaj je najbolje. Vsi bi morali poslušati mene.’
Ivan pa je bil popolno nasprotje in to me je zelo fasciniralo. Hvala Bogu sva se zbližala, čeprav nisem vedel veliko o njem. Enkrat me je povabil domov. Njegovo stanovanje si najlažje predstavljate tako, če vam rečem, da je bilo zelo podobno stanovanju moje babice. Na vsaki steni je bil Jezus, razen na eni steni, ki je bila rezervirana za otroške risbice, pa še tam je bil povsod narisan Jezus. 😊 Bil je pravoslavec.
Veliko sva se začela pogovarjati o veri. Kot na velikonočno vigilijo posvečena sveča prižge vse ostale svečke, tako je on prižgal ogenj v meni. Takrat sem začel iskati Boga.
Na veliko spremembo v mojem življenju je vplivalo tudi rojstvo prve hčere. Takrat sem iz neodgovornega, tečnega otroka postal malo bolj odrasel. V tistem obdobju sem začel brati in poslušati Jordana Petersona in tudi to me je potiskalo v smer spremembe. To so bile tri ključne stvari.
Z ženo sta se odločila, da bosta začela obiskovati katehumenat oziroma verouk za odrasle. Kaj vaju je pritegnilo, da sta se odločila vztrajati?
Moja žena je iz ateistične družine, jaz pa iz tradicionalno katoliške, ki je vero opustila. Po prvem svetem obhajilu sem nehal hoditi k verouku. Moja vera nikoli ni bila močna in razvita, tudi k maši nismo hodili.
Imela sva željo krstiti Pavlo in hkrati sem čutil neko željo po hvaležnosti do tradicije. Jaz sem bil nagnjen k tradiciji že od začetka, ampak nikoli nisem zaznal, da je naša vera v bistvu naša najbolj ključna tradicija.
Že pred prvim srečanjem sva se odločila, da bova vztrajala. Veliko sva tudi sama delala na tem. Sam moraš veliko narediti, ker vera ponavadi ni nenadno razodetje, vsaj pri meni ni bilo tako.
Prijatelj je dobro rekel, da je vera kot veslanje proti toku. Moraš delati na tem, veslati. Ko nehaš veslati in rečeš, da boš imel malo pavze, pa potem spet začneš veslati, vidiš, da te je odneslo nazaj po toku.
Treba je veslati in delati, ker je na tem svetu veliko stvari, ki ti lahko zamajejo vero, če ni trdna. Verjamemo, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, da smo ustvarjeni dobri, potem pa vidiš zlo. To te zamaje. Moraš preživeti čas v branju, molitvi, da lahko razumeš to, če ne se lahko spet vrneš v nihilizem.
Je pa ena stvar, ki je mene, ki sem prihajal iz materialističnega sveta, zelo prevzela. Vsi so tja prihajali prostovoljno. Vajen sem bil, da so bili ljudje prijazni z mano, ker sem plačal za to. Greš v gostilno in so prijazni, ker dobijo denar, v trgovini so prijazni, šef je prijazen, ker mu prinašaš denar …
To je bila pa prva interakcija, kjer so bili tujci do mene iskreno prijazni in so dajali svoj čas nam, da bi lahko napredovali v veri. Ko prideš iz sveta, kjer je vse vzajemno in se vse kupi, je nekaj takega zelo nenavadno. Moral sem ugotoviti, zakaj, in kaj je za tem. Zdaj pa sam to delam in vračam nazaj, kar sem prejel.
Kako gledate na mnenje tistih, ki pravijo: “Sem veren, ampak ne podpiram Cerkve?” Ste na to pred katehumenatom gledali drugače kot zdaj?
Tudi sam sem imel pred katehumenatom tako mnenje. Zdi se mi, da ljudje radi poenostavljamo stvari. Prebereš eno stvar o Cerkvi in rečeš, da to ni zate. Lahko pa to prebereš o eni državi, osebi in rečeš: “Aha, ta je pa pokvarjena.” V modernem času je vse, kar ljudje slišijo o Cerkvi iz največjih medijev, slabo. Mediji to poročajo, ker se to bere in ker imajo verjetno tudi sami kako tako predpostavko.
V Sloveniji je sovraštvo do Cerkve po mojih izkušnjah nadpovprečno, ljudje so zelo nastrojeni. Na Danskem, na primer, ni bilo tako.
Druga stvar, ki se je pri meni spremenila, je mišljenje, da cerkev ni le stavba, ki nam gre na živce, ker vsak dan večkrat zvoni, in nista le škofovska konferenca in papež. Kristusova Cerkev smo vsi kristjani, tudi mi smo Cerkev.
Kako drugače gledate na stvari?
Po katehumenatu veliko bolj sodelujem s svojo lokalno župnijo. Zame je Cerkev moj župnik, ki je odličen, naša skupnost, ki je srčna in radodarna, naše maše, ki so zelo lepe. To je zame Cerkev, ne pa to, kar je po novicah, to me ne gane. Bolj skrbim za to, kakšna je moja župnija, kakšni so moji župljani. Do zdaj so odlični in so mi obogatili življenje.
Razmišljajmo bolj lokalno, to, da nekaj zavržemo zaradi globalnih novic, je lenoba. Cerkev je ena od inštitucij, ki vzgaja našo vero. Duhovniki se odpovejo veliko stvarem, da nas lahko čim bolje vodijo. Zato je problem, če vse to zavržemo in rečemo, da lahko čisto sami rastemo v veri.
Kako bi po vsem “veslanju” opisali, kaj vam danes pomeni vera?
Postala je osnovni gradnik našega življenja, življenja naše družine. Poleg vseh maš imamo v župniji družinsko katehezo in katehumenat, ki ga pomagam organizirati. Veliko molimo, nekako se nam je vrnila duša teh praznikov, ki smo jih prej praznovali, pa nismo vedeli, zakaj. Zdaj vemo, zakaj. Upam, da bodo moji otroci to lahko nadaljevali.
Zakaj želite, da vaši otroci odraščajo v krščanski veri?
Najpreprostejši odgovor je: ker verjamem, da je to resnica. Predal bom naprej, kar v srcu verjamem, da je resnica. Drugi, morda malo bolj pragmatičen razlog je, da se mi zdi, da bodo moji otroci imeli bolj stabilno, izpopolnjeno, lepše in boljše življenje, če bodo vzgajani v krščanski veri in živeli v krščanskih krogih, se družili s takimi ljudmi.
Tretja stvar je, da jim hočem nekako privzgojiti neko hvaležnost za vse, kar imajo. Pa ne od mene in moje roke, ampak od vseh preteklih generacij, ki so oblikovale našo vero. Zdi se mi arogantno in sad napuha zavreči knjigo, ki je najbolj tiskana, najbolj brana, najbolj distribuirana knjiga človeštva in bo najbrž, vsaj upam, to tudi ostala.
Želim jim privzgojiti hvaležnost za vse, kar so naši predniki žrtvovali, da se to prenaša. Velikokrat smo preveč arogantni do prednikov in rečemo, da so bili preveč neumni, da bi zavrgli vero. Ne vem, če nismo mi tisti, ki smo neumni, ker jo zavračamo. Vse to pride z neko previdnostjo, hvaležnostjo.
Komu bi priporočili verouk za odrasle oziroma katehumenat?
Naš katehumenat je namenjen vsem. Ateistom, agnostikom ali vernikom. Nekateri pridejo “po zakramente” in drugi, ker jih to zanima. Vsi pa razmišljamo o težkih vprašanjih in se soočamo z neznanim. A na koncu smo vsi bližje Bogu kot tudi drug drugemu. Lepo vabljeni vsi.
