Ali ste že slišali za znamenita “meniška predavanja” na Univerzi v Pensilvaniji, ki sodi med najelitnejše univerze v Združenih državah Amerike?
Ta neobičajni univerzitetni tečaj razkriva nekaj pomembnega o vprašanju, po čem hrepenijo mladi v današnjem raztresenem svetu, in nakazuje drobec veličine, ki so je sposobni.
Profesor Justin McDaniel že 21 let vodi tečaj z uradnim naslovom Živeti premišljeno: menihi, svetniki in kontemplativno življenje. Za 14 prostih mest v razredu se redno prijavi več kot 200 študentov, ki morajo opraviti zahteven prijavni postopek: ta vključuje esej in pogovor s predavateljem.
Študentje v razredu se zavežejo, da bodo izvajali določeno število asketskih praks. V pogovoru za Aleteio je McDaniel pojasnil, k čemu študentje dejansko privolijo:
“Vstajajo ob pol šestih zjutraj, zaobljubijo se popolni tišini, brez interneta, brez radia. Za mesec dni mi izročijo svoje telefone – zaklenemo jih v sef. Ne smejo jesti, ko je zunaj tema, zato jedo samo podnevi, imajo pa tudi omejitve glede tega, kaj smejo jesti – ne glede količine, pač pa glede vrste hrane, ki jo uživajo. Omejitev je res veliko.”
Zakaj je tečaj tako priljubljen?
Morda se ob pogledu na ta seznam omejitev sprašujete, zakaj bi se katerikoli študent odločil za to, še manj pa toliko študentov, zaradi česar je tečaj tako priljubljen.
Vprašanje, zakaj bi se nekdo na lastno pobudo odločil za odrekanje, je pravzaprav tisto, kar je McDaniela spodbudilo, da je tečaj sploh razpisal. Kot profesor religioznih ved je ugotovil, da so bili študentje pogosto zmedeni in radovedni, ko so slišali za religiozni monasticizem.
“Lahko jim navedete psihološke, ekonomske in sociološke razloge, zakaj se ljudje odločajo za askezo in samoodrekanje,” je dejal, vendar te razlage zbledijo v primerjavi z življenjsko izkušnjo. “Zato sem predlagal: ‘Zakaj tega ne bi poskusili sami?'”
Ko so se predavanja začela, so bile izkušnje slušateljev tiste, ki so poskrbele, da je priljubljenost tečaja skokovito narasla.
“Mnogi študentje so rekli, da je to najboljši predmet, kar so jih kdajkoli imeli,” tako McDaniel. “Govorijo mi, kako zbrani in osredinjeni so ob koncu predavanj, in vsi poročajo o boljši stopnji koncentracije, miru in zadovoljstva. Večina jih poroča, da jim gre bolje tudi pri vseh drugih predmetih.”
Po čem mladi hrepenijo
McDaniel se je v letih poučevanja programa Živeti premišljeno veliko naučil o mladih. Sposobni so izjemnega samoodrekanja in celo hrepenijo po miru in jasnosti, ki ju to prinaša.
“Mlade pogosto podcenjujemo, češ da so zasvojeni z družbenimi omrežji ali povsem raztreseni, da se ne morejo zbrati, ali da mislijo, kako so upravičeni do najrazličnejših ugodnosti, vendar sem sam ugotovil nasprotno,” pojasnjuje predavatelj.
V dobi nenehnega toka informacij in motečih dejavnikov “si želijo miru in tišine ter, kot pravi eden od mojih učencev, ‘življenje, v katerem bomo naenkrat opravljali le eno obveznost’. Zato so učenci zelo navdušeni nad tem. Naše mlade bi morali jemati resno, kot preudarne, razmišljujoče in skrbne posameznike, ki imajo vpogled v lastne misli.”
Kot pravi profesor McDaniel, mladih v svojem življenju ne smemo podcenjevati zgolj zato, ker nam njihov jezik ali modne smernice morda niso najbližji. Mladi ljudje so nam pogosto lahko tudi zgled, vzemimo samo bl. Karla Acutisa in sv.Terezijo Deteta Jezusa.
Mladi, ki si prizadevajo za veličino, v Svetem pismu najdejo te spodbudne besede: “Nihče naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti. Bodi pa vernim zgled v besedi, vedênju, ljubezni, veri in čistosti.” (1 Tim 4,12)
Za tiste, ki morda nismo tako mladi, pa nam tečaj profesorja McDaniela kaže, kaj vse mladi zmorejo – in še pomembneje, kako zelo si želijo in hrepenijo po tem, da bi nekaj naredili. Ustvarjeni so bili za veličino in z malo spodbude in vodenja imajo vse, kar zanjo potrebujejo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
