Telo je eno največjih nasprotij našega časa. Četudi se medčloveški odnosi vse bolj selijo v “virtualni svet”, se veliko ljudi v celoti osredinja na gmotno razsežnost življenja.
Preveč tokov omejuje okoljske skrbi na varovanje življenja kot strogo gmotnega pojava. S tem so rastline in živali izenačene s človekom, človeški duh pa je zaničevan.
Sredi vseh teh skrbi Cerkev predlaga nasprotno pot: teologijo telesa. Žal je ta teologija pogosto omejena na besede o spolni razsežnosti človeških bitij. Včasih je prikazana v takšni luči, da naši sodobniki menijo, kako katoličani ne ljubijo človeškega telesa ali pa ga ne razumejo.
Telo je osrednjega pomena za krščanstvo
Toda krščanstvo je religija, ki je v določenem smislu v celoti povezana s telesom. Vsaka pristno krščanska teologija je nujno tudi teologija telesa, saj govori o Jezusu, Bogu, ki je postal eden izmed nas, vključno s telesom.
Delitev našega človeškega stanja z Bogom, ki nas ljubi, je dokaz neizmerne Božanske ljubezni do naše telesne stvarnosti. Bog v Utelešenju ni nekdo, ki bi bil telesu tuj.
Bog je stvarnik življenja, kot ga živimo, in ustvaril ga je tako, da lahko prek te naše telesne izkušnje pridemo k Njemu. Ko torej Bog deli naš začasni in krhki način obstoja, se ne oddalji od tega, kar je.
Telesnost ni naključni del bivanja, temveč bistveni vidik našega življenja. Smo telo, združeno z dušo, in eno ne bo nikoli živelo brez drugega. Smo telo in duša za večnost. Telo ni zgolj preprosta posoda za enkratno uporabo, duša pa ni le breztelesna in abstraktna razsežnost našega bitja, ki je edina vredna Boga. Nasprotno, v edinosti obeh smo v celoti osebe in podobe Boga ter sposobne za Boga.
Človeške osebe so edinost telesa in duše, tako utelešene duše kot poduhovljena telesa. Ne gre za to, da “jaz” imam telo ali “jaz” imam dušo, temveč za to, da smo telo in duša skupaj.
Vera v Jezusa nam preprečuje, da bi izbirali med telesom in dušo. To sta dva vidika enega bitja. Duh je dejavno načelo te edinosti, ni pa drugačna, ločljiva danost.
Telo, ustvarjeno za nebesa
Naše telo ni začasno sredstvo za del našega življenja. V njem prebiva naša osebna edinost in v tem pogledu je bistveno za našo izkušnjo nebes. V tem življenju nam omogoča doživljanje občutkov, čustev in dogodkov, ki nas povezujejo med seboj in s samim Bogom. V nebesih bo enako!
Če si Cerkev upa govoriti o “vstajenju telesa”, je to zato, ker nas naša vera prepričuje, da bomo v nebeški blaženosti isti ljudje. To pomeni, da nas bo tam spremljalo naše telo. Opredelitve in opisi se tu končajo; vodi nas samo vera, podrobnosti pa nam uidejo.
Ker bomo torej večno živeli s telesom, je skrajni čas, da smo z njim pomirjeni! Seveda je lahko povod za trpljenje, manjvrednostne občutke in grehe. So dnevi, ko se nam telo zdi težko in odvečno, ko ga imamo za tujek ali celo grožnjo.
Toda prav prek telesa izkušamo tudi številne užitke, počitek, ljubezen in veselje. V telesu doživljamo svojo nostalgijo, svoj apetit po nebesih in njihovih čudežih. Njegova potreba po več, njegovo nenasitno iskanje sreče je dokaz naše vnaprejšnje določenosti za veselje, pri katerem bo sodelovalo!
Bog iz nebes ljubeče premišljuje o vsakem izmed nas, svojih bitij. Čudi se temu bitju, ki je tako podobno Njemu, ker ga je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen. Da bi torej premišljevali o Bogu, ne pozabimo premišljevati o svojih telesih. S tem, ko ljubimo to, kar ljubi On, bomo morda še nekoliko bolj ljubili tudi Njega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
