Filozof iz 17. stoletja Blaise Pascal je v svojih Mislih znamenito izjavil: “Spoznal sem, da je vzrok, da so ljudje nesrečni, en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi.” Samota je lahko zastrašujoča, celo grozljiva … še posebej samota brez Kristusa: “Brez Kristusa samota ne pomeni, da smo sami, temveč da smo brez smisla,” (L. Giussani).
Toda samota, ki jo od nas zahteva Jezus – Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu (Mt 6,6) – je ravno nasprotna, ker je v naši začasni samoti On z nami.
V samoto molitve se izročimo prav zato, da bi odkrili pomen, s katerim želi Bog obdati naše življenje. “V tišini in samoti človek znova odkrije samega sebe, znova odkrije resnico o sebi in skozi to resnico dobi dostop do resnice drugih,” (G. Bernanos).
Toda kako se lahko zaposleni ljudje, vpeti v zadeve in skrbi vsakdanjega življenja, umaknejo na skrivno? To ne pomeni, da postanemo puščavniki ali da sledimo puščavskim očetom in materam v divjino.
Samota je zavestna odločitev, da smo nekaj časa ločeni, da bi bili skupaj na najpristnejši način. Božja služabnica Madeleine Delbrêl je veliko premišljevala o tem:
Zdi se, da je ta samota nekaj, čemur se morajo odreči tisti, ki živijo med ljudmi sveta. Resnična samota ni odsotnost ljudi, temveč navzočnost Boga. Da postavimo svoje življenje pred Božje obličje, izročimo svoje življenje Božjemu gibanju in tako svobodno tavamo v prostoru, v katerem nam je dana samota. Če se izbruh Božje navzočnosti v nas zgodi v tišini in samoti, nam omogoča, da ostanemo na sredi, pomešani, resnično povezani z vsemi ljudmi, ki so zgneteni iz iste gline kakor mi.
In ko se vrnemo med ljudi, potem ko smo bili določen čas narazen, da smo molili na skrivnem, postanemo nekakšen kvas za vse ljudi v svojem občestvu.
Če si v svoji samoti predstavljamo življenje v popolni skladnosti s samim seboj, z vesoljem in vsemi ljudmi, je naša vrnitev v svet tista, ki v nekakšnem protislovju tej samoti daje resničnost in ji omogoča rodovitnost (L. Lavelle).
Vsak od nas ve, da premoremo nekakšno samoto, ki “obdaja bistvo naše osebe” (M. Delbrêl). Celo Adam se je tega zavedal v svojem hrepenenju po Evi. Cenimo to bistveno samoto, ki nas vedno znova vodi nazaj k ljubeči Božji navzočnosti. “Bog je edini prijatelj, ki ne odpravi bistvene samote. On je prijatelj, v katerem se samota kot taka udejanji,” (Von Balthasar).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
