Božični prazniki naj bi bili polni veselja in družinske topline, vendar za mnoge predstavljajo čas povečane osamljenosti. Medtem ko se svet odene v praznične luči, se mnogi soočajo z izzivi, ki postanejo še bolj izraziti v tem obdobju.
O tej tematiki smo spregovorili z asistentko Urško Mikolič, magistrico zakonske in družinske terapije – stažistko.
“Prazniki, še posebej pa decembrski oziroma božični, ki izpostavljajo pomen družine in medsebojnih odnosov, lahko za nekatere posameznike predstavljajo pravi izziv.”
Zakaj je osamljenost največja ravno med božičnimi prazniki?
Božič je praznik družine, saj se takrat kristjani spominjamo Jezusovega rojstva. Je praznik odnosov, povezovanja med ljudmi in veselega druženja. Tradicionalno se zbere cela družina pri božični večerji, kjer se pogovarjajo, družijo in povezujejo med sabo.
Vendar pa vsi ljudje nimajo lepih odnosov s svojo družino in družinskimi člani, kar lahko povzroča močno bolečino. Božič je za nekatere ljudi lahko zelo glasen opomnik, česa nimajo, pa bi si želeli imeti, ali pa česa nimajo, pa bi jim pripadalo.
Na površje pride hrepenenje po pristnih in spoštljivih odnosih, v katerih smo sprejeti takšni, kot smo. Namreč vsak od nas, ne glede na starost, si želi biti sprejet v lastni družini oziroma pri starših. Želimo si, da so naši starši ponosni na nas, da nas sprejmejo in se za nas zanimajo.
Zakaj se bojimo biti sami?
Pravimo, da smo ljudje socialna bitja, torej da smo bitja odnosov. Vsi smo se rodili v eno družino, torej med ljudi, ki so od takrat dalje skrbeli za nas. Če teh ljudi ne bi bilo, ne bi preživeli. Torej smo že od rojstva v stalni interakciji z drugimi ljudmi in med odraščanjem te interakcije krepimo in jih širimo.
Ljudje se bojimo, da bi ostali sami, bojimo se, da v odnosu z drugimi ne bomo več sprejeti, da si drugi ne bodo želeli več naše družbe, da ne bomo ljubljeni, slišani in razumljeni. Ko se počutimo osamljene, je to eden izmed zelo težkih občutkov, ko se čutimo z drugimi zelo nepovezane, nesprejete in neslišane. Imamo vrojeno potrebo po odnosih, odnose znova in znova vzpostavljamo, saj so ti temelj človeškega razvoja.
Kateri so najpogostejši simptomi, ki se pojavljajo pri posameznikih, ki doživljajo osamljenost med prazniki, in kako ti simptomi vplivajo na njihovo duševno počutje?
Ni vedno nujno, da pri osebi opazimo, da se počuti osamljeno. Veliko ljudi svoje težke in neprijetne občutke spretno skriva in si raje nadene nasmešek na obraz. Če na primer pri bližnji osebi opazimo, da se je nehala zanimati za stvari, ki jih je prej rada počela, če je osebi upadla energija in nima želje po druženju z drugimi, se izolira in zapira vase, ne izraža veselja, ima spremenjen spalni in prehranjevalni ritem ipd., so to lahko znaki, da se z osebo nekaj dogaja, in teh znakov oziroma sprememb pri osebi ne smemo zanemariti.
Kaj lahko naredimo, ko vidimo, začutimo, predvidevamo, da je nekdo ob nas osamljen? Ne boste verjeli, ampak poslušanje in možnost pogovora dela čudeže. Dati nekomu samo z našo prisotnostjo vedeti, da ni sam. Dati nekomu vedeti, da lahko pove, če želi govoriti. Dati ljudem prostor, kjer bodo lahko izrazili sebe, svoje občutke, doživljanja, skrbi, pogrešanja ipd.
“Kje boš pa ti za novo leto?” To vprašanje povzroča stres večini, ker imajo občutek, da morajo nekje biti. Kako zmanjšati tovrsten pritisk?
Ena možnost je, da nam to vprašanje daje občutek, da nekje moramo biti. Na tem mestu se lahko vprašamo, kje pa bi si mi želeli biti oziroma s kom bi si želeli biti. Lokacija praznovanja novega leta niti ni toliko pomembna, kolikor je pomembno, s katerimi osebami smo obkroženi.
Ne smemo pa zanemariti tudi druge možnosti, ki gre v smer, da nas to vprašanje opomni na to, da bomo tam, kjer si morda pa ne želimo biti. Da bomo ob nekom, ob komer nam ni najbolj prijetno, se ne počutimo sprejete in spoštovane.
Morda je mož povabil veliko prijateljev za novo leto, ženi pa ni toliko do velike družbe, še posebej, ker bo prisotnega veliko alkohola. Na tem mestu se bo žena počutila precej neslišano in zapostavljeno v njenih željah. Ali pa bo žena rekla, da bodo z družino letos praznovali novo leto skupaj z njenimi starši, da ne bosta sama. Vendar pa ta starša znata biti precej obsojajoča, znata zelo močno vzbujati krivdo, večino časa se samo pritožujeta in jamrata, nikoli nič ni dovolj dobro zanju. Praznovati in se veseliti ob takšnih posameznikih je včasih nemogoče.
Kako se lahko starejši spopadajo s praznično osamljenostjo, še posebej če so ločeni od svojih družinskih članov?
Starejši ljudje sodijo v ranljivo skupino pri tveganju za osamljenost, še posebej če so izolirani od svoje družine in vrstnikov. Starejši ljudje imajo na eni strani veliko spominov, katere bi lahko delili z drugimi, po drugi strani pa imajo ogromno časa, da bi svoje zgodbe lahko s kom delili, pa ta svoj čas preživijo sami.
Če se soočamo s praznično osamljenostjo, zelo pomaga, če sami sebi najprej dovolimo, da pogrešamo, da si dovolimo, da smo žalostni in jočemo, ker praznikov ne preživljamo z nam ljubimi osebami. Dobrodošlo je, če lahko o svojih težkih občutkih s kom spregovorimo. Z nekom, ki nas posluša in sliši, ter ne želi minimalizirati bolečine in stiske, ampak je samo tam, ob nas.
Nič ni narobe s tem, če se počutimo osamljene v tem obdobju, ko se bližajo prazniki. Pomembno si je te občutke priznati.
Kako naj posamezniki zmanjšajo praznični stres in občutijo več zadovoljstva in obenem ohranijo ravnovesje med lastnimi pričakovanji in realnostjo?
Ob bližajočih se praznikih sem se začela spraševati o tem, kaj ljudje doživljamo v tem prazničnem času. Kaj nam prazniki pomenijo, kako jih vidimo. Za nekoga so prazniki nekaj lepega, pozitivnega, upajočega, za druge morda nočna mora, obdobje, ki bi ga najraje preskočili oziroma prespali.
Prazniki, še posebej pa decembrski oziroma božični, ki izpostavljajo pomen družine in medsebojnih odnosov, lahko za nekatere posameznike predstavljajo pravi izziv. Prazniki pomenijo, da bomo nekaj časa preživeli skupaj s svojo družino, najbližjimi. Pa vendar za veliko ljudi to ni ravno najbolj prijetno.
Skozi vse leto smo družinski člani na delu za svojimi obveznostmi, ki jih imamo v službah, z otroki, nekateri družinski člani živijo v drugem kraju ali mestu, morda v drugi državi. Zato so prazniki najpogosteje tisti, ki znova povežejo družino skupaj. Vendar pa se pogosto zgodi, da jih poveže skupaj le fizično. Kljub temu, da družina sedi skupaj za bogato obloženo mizo, so lahko med sabo zelo nepovezani.
Kaj lahko storimo za lepše praznike?
Ljudje nismo navajeni dajati komplimentov in odkritih pohval. Zato raje to izkažemo s tem, da kupimo darilo. Pa vendar je tudi darilo zelo pomembno sporočilo. Kako dobro se med sabo poznamo in koliko se zanimamo drug za drugega.”
