Če ste kdaj v božičnem času obiskali cerkev v Dravljah, ste gotovo opazili velike, unikatne in z veliko podrobnostmi opremljene jaslice. Za njihovo izdelavo in postavitev vsako leto skrbi ekipa Draveljskih jasličarjev.
Jasličarje sem obiskala in jih imela priložnost videti pri delu. Ker je tema njihovih jaslic skrivnost, ki jo razkrijejo šele na božični večer, tudi meni niso povedali, kakšna bo. Vabljeni, da v času božičnih praznikov obiščete draveljsko cerkev in si ogledate, kaj so pripravili letos.
Katja in Matej, vodji jasličarjev, sta povedala več o tem, kako izbirajo temo, kakšne talente razvijajo kot jasličarji, kaj jim pomeni božič, zaupala sta mi tudi nekaj zabavnih anekdot.
Kako se je začela tradicija postavljanja inovativnih jaslic v vaši cerkvi in kaj vas je navdihnilo, da jo vsako leto nadaljujete?
Matej: Začelo se je leta 1992, ko sta Jernej Demšar in njegov prijatelj Klemen Podobnik naredila čisto klasične jaslice – sveto družino, nekaj pastirčkov in ovčke na mahu. Vsako leto se je pridružil še kak nov član, zbrala se je ekipa in začeli so ustvarjati vedno večje projekte.
Katja: Bilo jih je tudi že 30, letos nas je okrog 10. Ekipa se zbere prav za to priložnost, med letom pa se redko vsi zberemo na kupu. Ponavadi se dobimo konec septembra, določimo, koliko bo prizorov in kakšni bodo, naredi se tako imenovana kosovnica, da vidimo, kaj potrebujemo, nato pa začnemo delati. Dobivamo se ob vikendih, decembra pa tudi čez teden.
Na kakšen način vsako leto izbirate temo jaslic? Kakšno sporočilo želite posredovati tistim, ki si jih ogledajo?
Katja: Glede tematike velikokrat dobimo navdih kar tako. Kadar sama dam ideje, je navadno tako, da v župniji nekaj manjka in želim spodbuditi k veri.
Nekoč smo želeli predstaviti osnovno božično zgodbo, ker se nam zdi, da ljudje včasih kar malo pozabimo, kako sta Marija in Jožef potovala in preživljala dni v času Jezusovega rojstva. Navdih in spodbuda prideta od Svetega Duha, mi moramo to samo uresničiti.
Matej: Včasih je izbira teme zelo logična. Lani je bila na primer 500. obletnica rojstva Ignacija Lojolskega, zato nam je bilo logično, da bodo jaslice na to temo. Če je leto nečesa, se držimo te teme.
Lahko delite nekaj primerov različnih talentov v vaši skupini in kako prispevate k ustvarjanju jaslic? Kako deluje skupinska dinamika?
Katja: Naše starešine, kot jim rečemo, torej prvi jasličarji v naši župniji, so imeli zelo jasno ločene zadolžitve. Mi pa smo vsi “deklica za vse”. Vsak prispeva k vsemu. Imamo pa električarje – če bi to delal kdo od nas, bi “vrgli v zrak” celo cerkev. 😊
Včasih so imeli jasno zastavljene poklice: arhitekt, ki skrbi za hiše, gradbenik, ki skrbi za konstrukcijo celotnih jaslic, vodovodarji, električarji oziroma trafologi, šivilje, to smo punce, ki izdelujemo figurice.
Vsem nam pa je skupno, da imamo talent za ustvarjanje, majhne detajle. Seveda sta pomembni tudi rdeča nit in tema. Imamo patra Primoža za duhovnega vodjo, ki nam pove, kaj še sodi v jaslice in kaj ne, pomaga nam pri dilemah, sploh če se tema nanaša na Sveto pismo.
Imate poleg tehničnih priprav tudi skupne vsebinske priprave ob gradnji jaslic?
Katja: Pred nekaj leti smo bili en vikend v Bovcu, kjer smo se pripravljali, se družili, si vzeli čas drug za drugega. Vsakič ko delamo, se skupaj usedemo ob kosilu in večerji, zmolimo in skupaj jemo. Župljani naredijo razpored in nam prinesejo večerjo.
Pri jaslicah sodeluje še veliko več ljudi kot samo naša ekipa jasličarjev, na primer vsi ti prijazni ljudje, ki nam prinašajo obroke, pecivo.
Kaj vam kot posameznikom pomeni priprava na božič? Se na božič pripravljate kaj drugače, ker ste jasličarji?
Katja: Izdelovanje jaslic je na trenutke tudi stresno in nas nekoliko odmakne od priprave na božič, po drugi strani nas pa zelo zbliža, ker intenzivno obdelamo neko temo. Če pa drugje vidim jaslice, se vedno zanimam, si jih ogledam, morda dobim še kako idejo.
Neža: Odkar sem jasličarka, si vedno želim, da doma nimamo enostavnih, “osnovnih” jaslic, ampak da vsak da notri delček sebe. Družinske člane kar malo prisilim, da sodelujejo. 😊 Ampak so zato na koncu bolj pristne in bolj naše.
Kaj vam pomeni božič?
Neža: Jezus je med nami, a ni to dobro? 😊
Matej: Morda se sliši hecno, ampak je to za nas tudi čas, ko si lahko odpočijemo, ker smo končali svoje delo.
Katja: Zdi se mi, da ravno zaradi tega veliko bolj čutimo Jezusov mir, ker smo v zadnjih dneh že precej zdelani in utrujeni, na božič pa smo v miru doma, gledamo jaslice in si oddahnemo, rečemo: “Hvala, Jezus.” Občutimo mir, ker smo naredili nekaj Zanj, za sožupljane, mi pa lahko počivamo.
Zakaj ste radi jasličarji?
Jasličarji: Zaradi ustvarjanja.
Da se lahko kaj novega naučimo.
Zaradi fajn družbe.
Da lahko ustvarjamo in se družimo.
Jaz pa rad “šraufam” in me to pomirja, razvijam svoje talente. In zaradi družbe, seveda.
Lepo je, ko vidiš, da si se s svojim delom morda koga dotaknil.
Katja: Ustvarjanje je res fino, jaz čisto notri padem, ko pa poleg tega pomisliš še na to, da boš komu s svojim delom polepšal božič, je še toliko bolj dragoceno. Ko vidiš, da je ljudem všeč, je poplačan ves stres in trud. Imamo tudi knjigo vtisov, res je super brati odzive ljudi, sploh ko vidiš, da je nekdo dojel bistvo, razumel, morda mu je spregovoril Sveti Duh. Ob vtisih bi lahko kar zajokala, ker so tako lepi.
Matej: Res je dober občutek, ko vidiš navdušene ljudi.
Lahko delite kako anekdoto ali spomin na pripravljanje jaslic?
Matej: Imamo jasličarskega škrata Jančija. Že od začetka je z nami in je glavni krivec, če gre kaj narobe. Včasih na primer spušča struga za vodo, včasih pregori kaka varovalka, merila spremeni, da so hiše krive.
Vedno nagaja, kaj skrije, založi, figuricam lomi roke. 😊 Vsako leto nam uspe povzročiti kratek stik po celotni cerkvi, na srečo se to ponavadi zgodi dva tedna pred božičem, da lahko še vse uredimo.
Katja: Ampak zanimivo je, da se na koncu vse izide. Tradicija je tudi to, da radi v jaslice skrivamo nenavadne predmete. Vsako leto nekam skrijemo ogromno figuro medveda, vedno se vidi samo njegov smrček. Otroci potem to vsako leto iščejo. Potem smo začeli skrivati tudi druge stvari, na primer posamezne roke, Disneyjeve junake, Pokemone, tudi krščanske simbole smo začeli skrivati.
Imamo tudi jasličarska imena. Jasličar pridobi ime, ko kaj naredi narobe. Nekaj jasličarjev ima pet imen, nekateri ga še nimajo, ker čakamo, da naredijo kako neumnost.
Se vam zdi, da ste v svojih veščinah ali talentih kaj napredovali, ker ste jasličarji?
Jasličarji: Naučili smo se uporabljati različna orodja.
Naučili smo se biti iznajdljivi in – ker smo veliko skupaj – tudi potrpežljivi.
Katja: Uporaba materialov se je skozi leta zelo spremenila. Veščine se zelo nadgrajujejo. Vsako leto se kaj novega naučimo in to znanje uporabimo naslednje leto. Vsak človek nekaj prinese k skupini.
Kako se spominjate postavljanja jaslic kot otroci?
Katja: Jaz imam zelo lepe spomine, ker je moj oče zelo nadarjen za ustvarjanje, veliko je ustvarjal iz lesa. Spomnim se, da sem bila rada zraven in sem se vedno igrala z ovčkami in pastirčki. Spomnim se, da je oče vedno govoril, da imamo pri nas doma žive jaslice, ker so bile figurice vsak dan na drugem mestu. 😊
Matej: Dokler nisem bil jasličar, sem doma zelo rad postavljal jaslice, zdaj pa malo manj, ker to ves čas delam že tukaj. Mi je bilo pa vedno lepo, da smo se zbrali vsi družinski člani in skupaj delali.
