Zaradi izkušnje v Taizéju sem se naučila zavedati se sedanjega trenutka in živeti v njem

Rachel Spence je stara 24 let in prihaja iz Škotske. Igra violo, štiri leta je študirala glasbo na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, lansko leto pa je več kot leto dni kot prostovoljka preživela v Taizéju.

Septembra je prišla v Ljubljano, da bi skupaj s preostalimi mednarodnimi prostovoljci in taizéjskimi brati pomagala pri načrtovanju in organizaciji Evropskega srečanja mladih, ki se bo odvijalo konec decembra.

V prostem času zelo rada bere in se ukvarja s športom, še posebej rada teče. Zelo vesela je, ko ji uspe najti kaj časa za umetniško ustvarjanje, saj rada slika in riše.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zame bi bil idealen začetek dneva, če bi vstala tako zgodaj, da bi lahko šla teč in videla sončni vzhod. Ko bi se vrnila, bi spila zelo dobro kavo. Odkar sem v Ljubljani, se to ne zgodi prav pogosto, ker imam velikokrat pozno zvečer še srečanja in drugo delo. Upam pa, da se bodo taka jutra uresničevala, ko se vrnem domov.

Je pa res, da v Ljubljani pijem zelo dobro kavo, tako da se ta del idealnega jutra pogosto zgodi. 😊

2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
Ponavadi ne rečem ničesar, ker zjutraj še nisem čisto pri zavesti. Pogosto je prvi zvok, ki pride iz mojih ust, ko začnem peti pod tušem.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Na več načinov. Zelo mi pomagata tek in preživljanje časa v naravi. Ker sem odraščala na podeželju, mi je ta način blizu. Pomaga mi, da sem bolj v stiku sama s seboj in tudi z Bogom.

Odkar sem v Ljubljani, imam veliko srečo, ker sem dvakrat ali celo trikrat v dnevu prisotna pri molitvi, ki jo imamo skupaj z brati in preostalimi prostovoljci. To so zelo posebni trenutki dneva, ki mi omogočijo, da se napolnim in povežem sama s sabo. Prav tako pa zelo prispeva tudi k boljši povezanosti med člani ekipe. Zelo lepo je, ko se vsi skupaj zberemo pri molitvi.

4. Izkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
To, da sem po študiju nekaj časa preživela v Taizéju. Tega sploh nisem načrtovala, vendar sem kar nekako pristala tam. Zelo dobro je vplivalo name, da sem se lahko odklopila od razmišljanja o poklicni poti.

Imela sem čas in prostor, da sem se lahko srečala z ljudmi in živela iz dneva v dan. Veliko sem pridobila. Naučila sem se živeti v trenutku in tako poskušam čim večkrat živeti tudi sedaj. Zaradi te izkušnje se bolj zavedam sedanjega trenutka, bolj sem prisotna, ne razmišljam vedno samo o načrtih in ciljih nekje v prihodnosti.

5. Pred tremi meseci si prišla v Slovenijo. Kaj te je najbolj presenetilo? Kaj ti je najbolj všeč?
V Sloveniji sem prvič in mi je res zelo všeč. Mislim, da ste Slovenci zelo topli in gostoljubni, resnično sem začutila toplino ljudi.

Najbolj me je presenetilo to, da je v tako majhni državi toliko različnih stvari. Imate gore, gozdove, jezera in obalo. Res je super, da imaš v tako majhnem in kompaktnem kotičku Evrope toliko lepih krajev.

Kmalu po tem, ko sem prišla, sem šla na izlet v gore, bila sem tudi v Piranu na obali, pa na Blejskem jezeru … In seveda v Ljubljani in njeni okolici.

6. V Ljubljano si prišla kot del taizéjske pripravljalne ekipe Evropskega srečanja mladih. Kaj te je pri Taizéju tako navdušilo, da si se odločila priti sem kot prostovoljka?
Študirala sem v Londonu, kjer se vse odvija zelo hitro in intenzivno. Prihod v Taizé in bivanje tam mi je dalo priložnost, da sem se umaknila od hitrega tempa življenja in se na nek način znova povezala s seboj in na novo spoznala, kaj mi pomeni vera.

Lahko sem tudi razširila svojo perspektivo, pogled na svet, ker sem sobivala z ljudmi, ki prihajajo iz zelo raznolikih kultur in okolij. Hkrati sem se lahko znova povezala s seboj in širila svoja obzorja. Ravno zato mislim, da je Taizé tako poseben kraj, ker ponuja priložnost za vse to.

Odločitev za odhod v Slovenijo je bila nekakšen podaljšek in posledica tega, kar sem doživela v Taizéju. Izkušnja v Ljubljani je most, povezava med življenjem v tisti mali vasici v Franciji in sobivanju z ljudmi, ki živijo svoja običajna življenja. Tu lahko vidim, kako Slovenci živijo svojo vero, in razmišljam, kako jo bom živela, ko se bom vrnila domov.

7. Si glasbenica. Kaj ti je pri glasbi najbolj všeč in kaj ti glasba daje?
To je precej zapleteno vprašanje. Najbolj všeč mi je povezanost, ki jo glasba ustvarja in prinaša med ljudi, ki jo izvajajo ali poslušajo. Ne glede na to, ali glasbo izvajaš v orkestru, poješ pri molitvah ali jo poslušaš s prijatelji, te vedno poveže z drugimi ljudmi. Glasba ima res ogromno moč, da nas lahko poveže na čisto preprost način ali pa med nami ustvari tudi zelo globoko in unikatno vez.

8. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Ko sem bila najstnica, je bil moj oče zelo bolan. Pogosto smo ga vozili v bolnišnico in vsakič smo se peljali mimo galerije moderne umetnosti v Edinburgu. Imeli so stalno razstavo, v sklopu katere je bil iz neonskih luči narejen velik napis: Vse bo v redu. Morda ga v kakem drugem kontekstu sploh ne bi opazila ali bi mi šel celo na živce.

V situaciji, v kateri sem bila, pa me je globoko nagovorilo, mi dalo spoznanje in upanje, da bo tudi takrat, ko se življenje ne odvija tako, kot si želiš, ali je res zelo hudo, na koncu vse nekako v redu.

To je stavek, h kateremu se še zdaj pogosto vračam in se spomnim nanj, ko mi je težko.

9. Kakšen je tvoj večerni ritual, ki te umiri?
Pred spanjem poskušam vedno kaj prebrati, tudi če je to le ena stran. V tem res uživam. Včasih je to leposlovje, včasih pa tudi druge najrazličnejše knjige. Trenutno berem knjigo o stičišču med znanostjo in religijo, saj je to nekaj, kar me zelo zanima.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Zaradi mnogo stvari. Mislim, da je biti ženska še posebej lepo zaradi naše raznolikosti. Danes imamo kot ženske veliko svobode pri določanju tega, kdo smo in kako nas dojemajo. Všeč mi je svoboda, ker se lahko kot ženska izrazim na nešteto načinov. Sem zelo srečna, da sem ženska ravno v tem času.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.