V objektiv ujeto Božje stvarstvo

Telefoni so spremenili svet. Telefoni so spremenili fotografiranje. Vsak fotografira in vsi fotografiramo, toda za vernika fotografiranje ni samo fotografiranje.

Le kako bi veren človek drugače držal telefon ali fotoaparat, mimogrede ujel izjemen prizor, igraje dosegel posebne učinke?

Jaz in ti, vsak kristjan, četudi morda nevede, zagotovo fotografira drugače, ker drugače gleda na svet, drugače gleda v svet. V svojem srcu zbira blesk večnosti, žarke, ki sijejo od prestola veličastnega Boga, zato ta nebeški žar išče vsepovsod.

Brez svetlobe ni mogoče fotografirati. Kdor hoče narediti posnetek, potrebuje svetlobo, tisto, ki jo je Bog najprej ustvaril, da sploh karkoli vidimo. Ko ga je razsvetlil, je svet razsipno odel v neštete odtenke živahnih barv. Tudi fotoaparat in telefon potrebujeta svetlobo, da lahko "gledata".

A kakor je svetloba nujna, je prav tako lahko moteča. Če ne prihaja s prave strani, posnetek spridi. Zato mora misliti na svetlobo, kdor se odloči, da bo naredil posnetek. In ko pomisli na svetlobo, ima priložnost, da se spomni, kdo svetlobo daje, kdo je sam vir svetlobe. Ne samo tiste, ki sveti zunaj, še zlasti tiste, ki razsvetljuje človekovo dušo.

Bog je luč.

Misel na Boga se verniku utrne vsakič, ko vidi krasen prizor, nekaj, kar ga presune, vzradosti, mu razvname srce. Človek, narava ali umetnina, vse, kar je občudovanja vredno, dvigne dušo in mislim nadene krila.

Človek je umetnik in njegove stvaritve so umetnine, če odsevajo Vsemogočnega in njegovo stvariteljsko moč. Umetnine so kras življenja, vreden, da ga skušamo ovekovečiti s fotoaparatom.

Ko fotografira ljudi, kristjan fotografira Božje otroke. Lovi skrivnost, ki jo Stvarnik vidi v slehernem človeku, zato hoče, da je človek na fotografiji lep. Hoče, da v kar največji meri izžareva, kar v svojem bistvu je. To, kar je in kar večno bo.

Ko fotografira naravo, fotografira, kar je ustvaril Bog. Njegovo oblačilo je umetelno vezena tančica, ki si jo je Gospodar nebes in zemlje snel in jo razgrnil, kakor starši razprostrejo odejo, da bi nanjo posadili otročičke. Stvarstvo je prečudovito!

Bog je stvarnik.

Ko odkrije biser, fotograf išče, od kod bi naredil najboljši posnetek, ugotavlja, kakšno bo ozadje. Ozadje iz navadnega naredi izvrsten posnetek ali pa ga pokvari, razvrednoti. Primerno ozadje daje vtis, da je za tem svetom še drug, sijajnejši svet. Ker je zabrisan, je videti kot sanje, vendar ga je mogoče slutiti, zato je resničen in vzbuja hrepenenje.

Vernik si prizadeva neprenehoma hvaliti Kralja kraljev in Vladarja vladarjev. Kakor pri slehernem delu, ki ga opravlja, med fotografiranjem slavi Stvarnika. Časti ga, ko ga fotografira v svojih ljubljenih sorodnikih in prijateljih, poveličuje ga, ko s pomočjo svetlobe v naravi ujame senco njegove mogočnosti, da bi jo ohranil, z njo hranil bližnje in jim vsaj priprl vrata nebeškega razkošja.

Bog je prevzvišen.

Vernik celo o fotografiranju razmišlja drugače kot drugi; v vseh ljudeh in vseh stvareh fotografira Stvarnika. Zanj, ki je sam stvaritev, vrhunec vsega ustvarjenega, je fotografiranje molitev, s katero tudi, ko fotografira, časti Ustvarjalca vse lepote.

S. J.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.