Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 28. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Kaj reči otroku, ki hoče spremeniti spol?

Portrait of happy teenager having friendly chat with his mom at home

BearFotos | Shutterstock

Elisabeth Caillemer - objavljeno 27/12/23

Vpliv družbe, nelagodje v lastni koži, travma, težka bolezen …

Pri otroku je treba najprej skrbno opredeliti vzrok želje po spremembi spola, da nato lahko damo ustrezen odgovor. O tem je spregovorila klinična psihologija Rita de Roucy.

Vprašanja o spolni disforiji so bila nedavno velika redkost, danes pa so postala nekaj vsakdanjega. “Pred 20 leti smo v namenski posvetovalnici na Île-de-France dobili deset zahtev (za spremembo spola) na leto, danes jih prejmemo deset na mesec,” pišeta Aude Mirkovic in Claire de Gatelier, avtorici knjige Spraševanje o spolupri otrocih in mladostnikih (založba Družina, 2023).

Družabna omrežja, televizijske oddaje, filmi, knjige in časopisi nenehno promovirajo mlade ali odrasle osebe, ki so spremenile spol. Predstavljajo skoraj izključno pozitivne stvari. Zgodbe polnijo telovadnice in hranijo pogovore med otroki in med mladostniki ne glede na to, iz kakšnega socialnega okolja prihajajo ali kje se šolajo.

Prišli smo celo tako daleč, da je vedno več tistih, ki menijo, da je vprašanje o spremembi spola nekaj popolnoma vsakdanjega, če ne celo naravnega. Pojav, ki je do pred nekaj leti večinoma zadeval fante, danes predvsem zadeva dekleta. Kaj storiti, ko se vprašanje pojavi v naši družini?

Da bi ta pojav bolje razumeli, nas klinična psihologinja Rita de Roucy vabi k razmisleku o različnih vzrokih, ki lahko otroka ali mladostnika privedejo do tega, da se ne more identificirati s svojim naravnim spolom in v njem prebudijo željo po spremembi spola.

Prvi “pravi in legitimen” vzrok je po mnenju strokovnjakinje resna psihična stiska, ki izvira iz zgodnjega otroštva: otrok se nikoli ni uspel prepoznati v svoji biološki spolni identiteti. Gre za zelo majhen odstotek populacije, ki je vedno obstajal.

Drugi, pogostejši vzrok je v obiskovanju družabnih omrežij, kar je bilo zelo intenzivno v obdobju pandemije.

“Mladostniki, ki so še posebej ranljivi, ker doživljajo obdobja nelagodja, kar je sicer zanje naravno na tej stopnji življenja, so se pustili zavesti besedam sovrstnikov, ki so prav tako ‘razsuti’, podvrženi obsesivnostim, motnjam razpoloženja, bipolarnosti ali psihoze in predstavljajo spremembo spola kot čudežno, ki bo prinesla takojšnje in trajno dobro počutje,” pojasnjuje strokovnjakinja.

Resne posledice izpostavljenosti pornografiji

Tretji pogost vzrok: izpostavljenost pornografiji, ki mladim prikazuje izrojeno podobo moškega in ženske, vzbuja odpor do te mere, da si mladostnik želi spremeniti spol. “Verjamejo, da se jim v odraslem obdobju ne bo treba soočiti s tem, kar jim je bilo v teh filmih prikazano,” pravi Rita de Roucy.

Četrti vzrok zadeva mlade, ki ne prejmejo potrditev v družini ali med prijatelji. “Poskušajo pritegniti pozornost nase in to večinoma deluje. V hipu postanejo glavna skrb svojih bližnjih, ki so si za poslanstvo zadali, da mu pomagajo.”

Nenazadnje se o spremembi spola sprašujejo mladostniki, ki so bili deležni spolnega nasilja. “Tiho trpijo zaradi resnih travm, ne da bi se zavedali, da so prav te travme razlog za njihovo nelagodje in življenjsko potrebo po spremembi spola. Spremljala sem dekle, ki je zaradi zlorabe hotelo imeti spolne odnose le z dekletom. A ker ni bila istospolno usmerjena, si je želela postati moški.”

Ko se otrok začne spraševati o spremembi spola, se morajo starši najprej zavzeti za to, da opredelijo vzrok, da lahko podajo ustrezen odgovor. “Spolna disforija je postala vsesplošni trend, ki včasih zakrije resne bolezni, kot sta bipolarnost ali anoreksija,” opozarja psihologinja.

“Če brez oklevanja sprejmemo spremembo spola, svojemu otroku odtegnemo ustrezno varstvo. Vemo namreč, da sedem oseb od desetih, ki so se dali operirati, pozneje poskuša narediti samomor.” Da ne omenjamo naraščajočega števila detranzicije: transeksualne osebe, ki obžalujejo, da so spremenile spol, si spet želijo nazaj svoj biološki spol.

Dobrohotnost v pogovorih

Psihologinja svetuje, da z otrokom zelo prijazno načnemo pogovor in ga vprašamo, kaj zanj pomeni to, da se počuti kot fant ali punca, kaj išče pri nasprotnem spolu, ki ni njegov, in katere prednosti misli, da bo pridobil s spremembo spola.

“Glede na vztrajnost zahteve in odgovorov, ki jih poda staršem, bodo starši sprevideli, ali se razkriva resna težja bolezen ali gre za prehodno nelagodnost, modni pojav, ali pa je bil otrok žrtev zlorabe,” meni psihologinja. Starši lahko obenem raziščejo družinsko deblo (ali obstaja kakšna težja družinska bolezen?), se vprašajo sami pri sebi, ali je morda vzrok v njihovem vedenju (So si morda želeli, da bi bil otrok drugega spola? Ali morda otroku nalagajo pretežko breme?).

Pri tej občutljivi nalogi je psiholog lahko v veliko pomoč. Vendar se je treba najprej prepričati, da je ustrezen in usposobljen strokovnjak, ki obvlada to tematiko in se je ne bo loteval z ideološko pristranskostjo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.

Tags:
otroci
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.