Mejni dnevi med letoma 2023 in 2024 so za duhovnost mladih posebni, milostni. V Ljubljani namreč med 28. decembrom in 1. januarjem poteka Evropsko srečanje mladih (ESM), ki smo ga na Aleteii že podrobno predstavili.
Ob tem pa smo za vas pripravili tudi anketo s sogovorniki, ki jim je blizu taizéjska duhovnost. Zanimalo nas je tole:
1.
Kateri je vaš najljubši spomin, vezan na taizéjsko duhovnost?
in
2.
Česa se najbolj veselite ob evropskem srečanju mladih v Sloveniji?
Prijatelji, tišina in družina
Mateja Cepina, ki smo ga že gostili tudi v Moških skrivnostih, njegovo ženo Simono pa v rubriki Ženska ženski, Taizé v takšni in drugačni obliki spremlja že kar 30 let.
“Na svoji taizéjski poti prepoznavam tri obdobja. Prvo je bilo, ko smo Taizé in novoletna srečanja obiskovali s prijatelji. Iz tistega časa se spomnim predvsem novih poznanstev in kako sem leto za letom vedno globlje doživljal Boga. Drugo je bilo obdobje ‘tišin’. Več kot desetkrat sem tam že preživel teden v tišini. To je bilo predvsem obdobje odločanja o življenjski in poklicni poti. Tretje obdobje pa je čas, ko tja hodimo z družino. Izkušnja medkulturnega občestva v našo družino vedno prinese novo dinamiko,” je prepričan.
Matej in njegova taizéjska obdobja:
Novih izkušenj se veseli tudi kot gostitelj: “V Taizéju sem bil že v mnogo vlogah, gostitelj pa nisem bil še nikoli! Verjamem, da biti gostitelj ni le dajanje, ampak da me tudi v tej vlogi čaka kakšno zelo prijetno presenečenje.”
Brez navlake!
“Želim si in molim, da bi v času ESM v Ljubljani dar skupne molitve spoznalo in okusilo čim več mladih Slovencev, še zlasti tistih, ki sicer v cerkev redko ali nikoli ne zaidejo,” pa sporoča Manca Šinko Kastelic.
Tako je bilo na lanskem srečanju mladih v Rostocku:
Prvič se je v Taizé odpravila pri 17 letih, 45 let pozneje jo tam še vedno najbolj pretrese in z globoko hvaležnostjo napolni isto: “Taizéjski bratje v Cerkvi ustvarjajo prostor, v katerem oni sami in mi, ki prihajamo, skupaj lahko okušamo Božje in se v njem zaustavimo. V petju in poslušanju Božje besede in v tišini (!) smo tako ali drugače verujoči – in velikokrat celo neverujoči – skupaj pred Bogom. Nobene ‘navlake’ ni, ki bi nam to preprosto, a zelo globoko sobivanje s Skrivnostjo onemogočala ali oteževala. Danes vem, da to ni samoumevno, za to sta potrebna resnična vera v Boga in bratov zaupanje (mladim) ljudem.”
Ostajajo povezani
Najljubši spomin Saše Mesec je romanje zaupanja v Kenijo leta 2008: “Namen ni bil pomagati finančno, ampak približati se tamkajšnjim ljudem kot prijatelji.”
A to še zdaleč ni njena edina taizéjska izkušnja. “Kadar smo v Taizéju kot družina, se zelo navdušujemo nad popoldanskim ‘gledališčem’, kjer prek celega tedna spoznavamo izbrani odlomek iz Svetega pisma,” pripoveduje ena pobudnic vnovične organizacije družinskih romanj v t francosko vasico.
“Ko smo začenjali hoditi v Taizé kot družina, ni bilo več organiziranega romanja. Zato nam je s pomočjo najstarejših hčerk uspelo napolniti prvi avtobus po dolgih letih. Tako smo pomagali obuditi to tradicijo.”
“Ob Evropskem srečanju mladih se najbolj veselim molitev ter obiska družin, naših prijateljev iz Anglije in Hrvaške, s katerimi smo se spoznali v Taizéju in ostali zelo povezani,” dodaja.
