“Bolj kot besede se mi zdijo pomembna dejanja”

Bernarda Mali je dolgoletna Družinina sodelavka, dela na področju terenske prodaje. Je velika ambasadorka krvodajalstva, predana mu je že 25 let. K temu plemenitemu dejanju spodbuja tudi druge. "Nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval kri," je jedrnata.

Prostovoljka je tudi na drugih področjih. V času epidemije je vsak dan razvažala obroke najbolj ranljivim osebam, za kar je prejela državno zahvalo in spominski znak za požrtvovalnost. Ob avgustovskih poplavah pa je več dni pomagala na enem od najbolj prizadetih območij.

Baterije si največkrat polni z najrazličnejšimi aktivnostmi v naravi, kar ji tudi daje energijo, da se razdaja za druge na več področjih.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zgodi se vsako jutro. Idealno je že to, da se zbudim. Imam posebno jutranjo rutino. Vsako jutro vstanem okrog petih, z izjemo koncev tedna, ko vstanem kakšno uro pozneje. Od nekdaj sem bila bolj jutranji človek, redkokdaj sem budna po deseti uri zvečer. Nikoli ne prižigam radia, opustila sem brskanje po telefonu. Vedno sem vsaj kakšne pol ure v tišini in pijem kavo, ki mora biti iz kafetiere. Takrat v miru zberem misli, preprosto sem. Na ta način se uravnam in grem nato v svet. Imam to srečo, da se ponoči ne zbujam, in ko se uležem, takoj zaspim, o ničemer ne razmišljam.

Maksimalno dvakrat na leto se morda zgodi, da preslišim budilko in zaspim. Tudi če se mi to zgodi, ne paničarim, vzamem si čas in raje pridem malo pozneje v službo.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Zdi se mi, da si lahko urejen bolj prisoten za druge. Bolj pomembna se mi zdi notranja lepota. Če sem "Hirošima v malem" ali pa mnogokratnik nereda v sebi, se to odraža tudi na drugih. Zato si vsako jutro vzamem čas zase.

Zdi se mi, da premalo govorimo o dobrih lastnostih, ki jih imamo. Vsak jih ima. Ena izmed mojih je, da znam opaziti druge in okolico. Če zjutraj uredim svoje misli, na poti v službo prej opazim nekoga, ki se vključuje v promet. V nasprotnem primeru pa tega ne vidim. Zato se mi zdi notranja urejenost precej pomembna.

Kar zadeva zunanjo lepoto pa na primer ne grem na pogreb neurejena. So situacije, ko se primerno oblečemo zaradi spoštovanja do nečesa. Ampak vseeno dajem poudarek notranji urejenosti.

3. Kdaj, kje in kako se duhovno napolnite?
Če si odprt, lahko vidiš duhovnost povsod. Bolj kot besede se mi zdijo pomembna dejanja. Vera brez del je mrtva, za tem stojim. Zjutraj se znam zahvaliti za to, da sploh sem. Prav tako ne pozabim na večerno molitev.

Ne zdi pa se mi toliko pomembno, da moraš biti vsak dan pri maši samo zato, da si dober kristjan. Na splošno se mi zdi, da smo kristjani čisto preveč zateženi, v smislu, da hodimo vsak dan k maši, ne opazimo pa nekoga, ki bi res potreboval našo pomoč, bodisi na delovnem mestu, sosed ... Morali bi biti bolj veseli kristjani. Že samo da se nekomu nasmehneš ali da se ne držiš tako grdo. Ta dejanja lahko povejo dosti več, kot če nekomu citiram 10 zapovedi. Ne vidim smisla, da greš zjutraj pred službo k maši, potem pa prideš ves namrgoden. Pomembno je, da so besede in dejanja usklajeni.

Pomembno je tudi, kaj bereš. Sama berem, vendar to ne pomeni, da posegam samo po Svetem pismu in duhovni literaturi. V vsem lahko najdeš kaj pozitivnega. Zelo veliko berem poezijo.

4. Kot smo lahko pred časom izvedeli iz prispevka v Družini, ste že četrt stoletja krvodajalka. Kdo vas je spodbudil k temu plemenitemu dejanju in kaj vas v vseh teh letih žene naprej?
Zgledi vlečejo. Tako oče kot mama sta darovala kri. Prvič sem šla na krvodajalsko akcijo z njima, med poletnimi počitnicami. To dejanje se mi je zdelo zelo plemenito. Dejansko lahko v petih minutah, kot traja postopek, nekomu rešiš življenje. Nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval kri. Že samo ko slišim rešilca, pomislim: aha, bila je neka nesreča, upam, da imajo dovolj krvi. Kri je nekaj, kar ves čas potrebujejo, daruje lahko vsak zdrav posameznik med 18. in 65. letom.

Pozneje sem se vključila še v prostovoljstvo, Klub 25 in 40+. Nekajkrat na leto hodimo po srednjih šolah in nagovorimo polnoletne srednješolce k darovanju krvi. Sploh zaradi dejstva, da Slovenci kmalu ne bomo več samooskrbni s krvjo. Tisti, ki bi lahko, bi se morali bolj potruditi.

5. Prostovoljstvu ste predani tudi na drugih področjih. Kaj vam pomeni, kako bogati vaše življenje?
Dostikrat smo nagnjeni k jamranju. Ko se ti zdi, da ti je hudo, ponavadi ni tako slabo. Ko dejansko vidiš ljudi v stiski, pozabiš na svoje "trapaste" probleme, ki kar izginejo. Od ljudi, ki jim pomagaš, vedno dobiš odziv hvaležnosti.

Lani avgusta so poplave v mojih koncih prizadele številne, ki jih poznam. Ko je prvi šok minil in ugotoviš, da ti ni nič, se ti ne zdi fer, da bi posedal doma in nič naredil. Najprej iz hvaležnosti, da si bil obvarovan in si zdrav, pa da si lahko prostovoljec in fizično pripravljen. Predvsem pa, da opaziš stisko drugega. To je ta duhovnost, ki jo živiš. Jaz tudi nisem znala s krampom in lopato. Vse, kar potrebuješ, sta čas in volja, potem te že usmerijo. Spoznaš ljudi, ki so že tam, ustvarja se skupnost. Raje bi šla še desetkrat kam pomagat, kot da bi se to zgodilo pri meni.

6. Kljub temu, da je vaš urnik precej poln, ste v življenju precej spontani, saj se večkrat odpravite na izlet, organizirate športni dan. Kako se vam ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa uspe posvetiti stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Kjer je volja, tam je pot. Kjer ni volje, tam je izgovor. Če najdeš čas za vso "afnarijo", ki ti je fajn, samo če si želiš, potem se že organiziraš.

Če bi delala samo stvari, ki so mi res v veselje, potem bi jih bilo bolj malo. :) Ne da se mi trikrat na teden teči, daleč od tega. Ampak vsakič, ko se vrnem s teka, me preveva občutek, kako je fajn, ko narediš nekaj zase. Prav tako ne odložim nobene knjige, ne da bi jo do konca prebrala. V vsakem primeru ti nekaj da, vsaj en stavek, nekaj besed. Nikoli nisem marala polovičarstva.

Tisto, kar potrebujem, si vzamem. Tako se napolnim in sem lahko tu tudi za druge. Vsak si po svoje polni baterije. Sama ne morem biti pri miru, moram biti čim več v gibanju. Nikoli ne obsojam nekoga, ki pride domov iz službe in se uleže na kavč. Super, če to potrebuje, da se pripravi na naslednji dan. Ampak ob tem se mora vprašati, ali je še na voljo za druge ali samo zase … Meni je tudi fajn, da sem tudi še na voljo za druge. Da mi to uspeva, pa moram hoditi, tekati …

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Že med študijem teologije smo se učili, da problema, ki ne bi imel za nas darila, ni. Tako sem hvaležna za vsak problem, za vsako preizkušnjo. Ko smo fajn in nam ni hudega, je vse samoumevno. Ko se nekaj zgodi, pa se moraš malo ustaviti in pogovoriti sam s sabo.

Zdi se mi, da sem hvaležna za čisto vsako stvar, predvsem težke. Takrat vidiš, kako odreagiraš, ali je tu kakšen problem. Bodisi eksplodiraš in se moraš malo več ukvarjati s sabo bodisi se česa naučiš in imaš mogoče izkušnjo za kdaj drugič. Ali če kdo slučajno potrebuje tvoj nasvet, ga morda deliš in rečeš: meni je bilo takrat tako in tako, poizkusi to. Mislim, da potrebujemo probleme ravno zaradi tega, da se česa naučimo. Če se ves čas ponavljajo ene in iste težave, je pa morda kje drugje problem. ;)

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Kot najstniki smo imeli sobe polepljene s plakati – eni s pevci, drugi z igralci, meni pa se je zdelo fajn imeti sobo popisano z raznimi mislimi in citati. Prva misel je zagotovo: Nihče ni slučajno dober. Pri slovenskem pesniku Urošu Zupanu pa sem nekoč prebrala: Na čoln, ki te popelje preko Lete, vedno čakaš sam. Dal mi je kar precej misliti. Iz Svetega pisma me zagotovo najbolj nagovarja: Dovolj je dnevu lastna teža.

Če sem tik pred tem, da eksplodiram, grem v naravo s psičko, ki prav tako ne more biti pri miru. To me vedno spravi v boljšo voljo. Ob tem se čudim ljudem, ki se gredo sproščat v naravo, hkrati pa tudi takrat brskajo po telefonu in poslušajo glasbo na ves glas.

Sem zelo direktna, osebi povem, da mi gre njeno dejanje na živce. Včasih mogoče pretiravam in me zanese. Nimam težav povedati, kaj me moti, kot potem nimam težav z opravičilom. Nisem taka, da bi stvari držala v sebi in premlevala. Vse manjkrat se zgodi, da sem v situaciji, ko ne obvladam odziva in eksplodiram. Vedno pa me razkuri, če se dogaja krivica. Po eni strani zavidam tistim, ki premislijo in šele potem odreagirajo. Hkrati se mi zdi, da potem ni več tako pristno.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?      
Potrebujem samo posteljo, ničesar drugega. :) Ko se mi zdi, da je dovolj, da telo kliče k počitku, se samo uležem in zaspim. Ne gledam na uro, ali je že primeren čas za spanje. Vedno spim do jutra. Zavedam se, da imam glede svojega trdnega spanca velik blagoslov. Nikoli ne izpustim večerne molitve. Včasih sicer ne zdržim do konca in prej zaspim.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Kolikor si včasih res ne predstavljam, da bi delala samo v ženskem kolektivu, se mi zdi, da ženske vseeno malo bolj obvladujemo kaotične situacije. Oziroma če malo bolj hudomušno pogledam na otroštvo: ko je imel oče 37,5 stopinje Celzija vročine, smo skoraj klicali župnika, mami pa je s temperaturo 39 stopinj Celzija še vse skuhala in obesila perilo.

Biti ženska je zagotovo lepo, ker imamo veliko višjo toleranco do česarkoli, predvsem pa višji prag bolečine. Tudi nismo take trepetlike, da bi nas zrušila vsaka sapica. Je pa pomembno, da imamo oboje. Potrebujemo moške, ki so bolj močni, vendar potrebujejo usmeritve. Ženske veliko bolj povezujemo. Lahko smo tudi veliko bolj kaotične, ampak se mi zdi, da je v kakšnih kriznih situacijah pomembno, da ženska organizira, moški pa naredi.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.