Zavedam se (saj se vsi, ali ne?), da mi hvaležnost resnično koristi – ampak v določenem trenutku je tako težko biti hvaležen!
Seveda vem, da imam v življenju nešteto razlogov za hvaležnost, in vendar jo s težavo udejanjam, ko se soočam z bolnimi otroki ali izbruhi jeze naše malčice, še manj pa, ko me doleti kaj resnično tragičnega, kot sta recimo smrt in žalovanje.
To pa ne pomeni, da se ne morem potruditi, in to v zadnjem času počnem bolj kot kdajkoli prej. Kadar v molitvi prosim za dar hvaležnosti, vedno znova slišim eno in isto besedno zvezo: “hvaležno sprejemanje”.
Predstavljam vam nekaj razlogov, zakaj si tako goreče prizadevam za spremembo miselnosti, da bi v novem letu dosledno udejanjala hvaležno sprejemanje.
Edina stvar, na katero lahko vplivam
V skoraj desetih letih starševstva sem se zanesljivo naučila, da je nadzor nad lastnim življenjem precejšnja utvara. Zgodbo mojega življenja piše Bog, jaz pa sem v njej zgolj osrednji lik.
Edina stvar, ki jo lahko nadzorujem, pa je to, kako se odzovem na okoliščine, ki mi pridejo na pot. Ob tem pomislim na pomenljivo sporočilo iz mojstrovine Viktorja Frankla z naslovom Človekovo iskanje najvišjega smisla. V njej piše:
Človeku je mogoče vzeti vse, razen ene stvari: zadnjo od človekovih svoboščin – da izbere svoj odnos v danih okoliščinah, da izbere svojo pot … Ko ne moremo več spremeniti okoliščin, smo izzvani, da spremenimo sebe.
Sprejemanje hvaležnosti
Čeprav večine stvari ne morem nadzorovati, pa lahko nadziram svoj odnos, svojo miselnost. Lahko se odločim, da bom hvaležno sprejemala vse, kar mi Bog namenja. Lahko se odločim, da se mu bom vedno in povsod zahvaljevala.
Če sem povsem odkrita, mi hvaležnosti ne uspe zadržati dlje kot minuto ali dve. Toda moja odločitev za novo leto je, da bom opazila, kdaj se razjezim ali razburim, in se opomnila: “Kako lahko to hvaležno sprejmem?” Kako bi bilo videti, če bi vse, kar mi Bog pošilja v tem trenutku, sprejela z dejansko hvaležnostjo namesto z razdraženostjo ali ravnodušnostjo?
Kolikor sem to doslej preizkušala, opažam izjemen učinek. Pred dnevi me je moja malčica ves čas motila, ko sem poskušala pripraviti večerjo. Po tretji prekinitvi sem začutila, da postajam jezna, zato sem pomislila: “Kako bi bilo zdaj videti hvaležno sprejemanje?”
Ustavila sem se in si zastavila to vprašanje. Prav to notranjo spremembo sem potrebovala, saj sem v trenutku začutila hvaležnost ob navzočnosti svoje malčice. Ta hvaležnost me je spodbudila, da sem ji priskrbela stolček: lahko je stala poleg mene ter mi pomagala dodajati in mešati sestavine. To je bila res majhna sprememba, ki pa je izboljšala celotno dogajanje: prej nadležne prekinitve so zdaj postale pozitivna povezava in prisrčen spomin.
Klic, zapisan v naših srcih
Ali ni zanimivo, koliko posvetnih raziskav potrjuje pomen hvaležnosti? Meni pa se ob tem poraja vprašanje: Komu izražamo hvaležnost?
Ne spreglejte, kako raziskave ne navajajo, da bi morali opaziti zgolj stvari, ki nas osrečujejo, ali stvari, ki so nam všeč. Priporočilo je zelo natančno: hvaležni naj bomo. Hvaležnost predpostavlja, da obstaja nekdo, oseba, ki se ji zahvaljujemo za vse dobre stvari, ki smo jih deležni. Zanimivo je premišljevati o tem: želja, da bi se zahvalili Bogu, je zapisana v našem srcu: tako globoko, da se je ne moremo otresti, pa če se še tako trudimo.
Vem, da bo moje življenje neizmerno boljše, če bom našla način, kako se zahvaliti Bogu v vseh okoliščinah svojega življenja, še posebej v izzivih in težavah. Zato je moj letošnji cilj, da poskušam spremeniti svojo miselnost v samodejno držo hvaležnega sprejemanja.
Vem, da ne bo preprosto; vem pa tudi, da se bom počutila srečnejšo; da se je vredno potruditi in se Bogu zahvaliti za vse, kar mi pošlje na pot.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
