Sv. Janez Neumann je bil svetniški duhovnik in škof, ki si je v svojem življenju vedno prizadeval za popolnost.
V semenišču, recimo, ni bil zadovoljen z vsakdanjim urnikom vstajanja ob peti uri, zato je sprejel osebno odločitev, da se bo vedno zbujal ob štirih. To je bila vsakdanja žrtev, za katero je verjel, da mu bo pomagala na poti k svetosti.
Žal pa mu ni vedno uspelo, da bi se držal osebnega urnika, in ko se je to zgodilo, je bil razočaran nad seboj. O tem je pisal v svojem dnevniku, katerega odlomki so navedeni v knjigi z naslovom Življenje Janeza Nepomuka Neumanna:
O, duša moja, kako nesrečen dan! Boga smo razočarali s svojo nestanovitnostjo pri dobrih sklepih. Čeprav sem se zbudil ob štirih, mi zaradi lenobe in nemarnosti ni uspelo takoj vstati. Misel na mojo nezvestobo me je preganjala celo v molitvi in niti tam nisem našel utehe. O, duša moja! Priznaj svojo lenobo in nehvaležnost!
Čeprav to, kar je storil, ni bil greh, si je še vedno postavljal veliko višja merila in se ni zadovoljil s “povprečno” svetostjo. Vsakokrat, ko mu ni uspelo uresničiti svojih sklepov, je Boga prosil za milost in moč ter ob tem prepoznal usmiljen Božji pogled:
Če bi Božji Učitelj zavrnil tako počasnega in neposlušnega učenca, bi zagotovo izgubil večno srečo. Kako zlahka bi lahko zapadel v kakšen velik greh, če te Njegova milost ne bi obvarovala! Kaj boš storil s to mojo ubogo dušo, ljubi Jezus?
Njegov zgled nas opominja, da svetniki niso bili popolni in so bili pogosto razočarani nad lastnimi slabostmi. Njihove slabosti so jih ohranjale ponižne in jih odpirale za Božjo milost. Tudi mi se moramo zavedati, kako smo neuspešni, obenem pa se zanašati na Božjo moč.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
