V prvo pesem je izlila bolečino, z drugo se je nepozabno poklonila očetu

Hana Kavšek je nasmejana Dolenjka, prihaja iz Temenice. Študira ekonomijo, obožuje živali, še posebej svojega konja. Njena velika ljubezen pa je tudi glasba. Igra harmoniko. Ne v ansamblu, bolj zase, kot pravi, a to še ne pomeni, da sadovi raztegnjenega meha niso vidni in slišni. Posnela je že dve pesmi – eno v spomin na pokojnega najboljšega prijatelja, drugo pa je pred kratkim posvetila očetu ob njegovi 60-letnici.

Prva pesem je torej nastala v spomin in poklon njej zelo dragi osebi. "Boleče je spoznanje, da to niso le sanje, da tvoja zvezda sveti, zdaj sama v noči tej. Ko v njo se jaz zagledam, tam vidim tvoj sijaj, v katerem vračaš vedno, svoj večni mi smehljaj," Hana poje v refrenu pesmi V spomin nate, ki je izšla ravno v mesecu, ko bi pokojni prijatelj, ki je prav tako igral harmoniko, praznoval 18. rojstni dan.

Oči pa je za vedno zaprl leto prej, v času korone, ko so bili stiki karseda omejeni.

V besedilo in melodijo je izlila veliko svoje bolečine, občudovanja in hvaležnosti zanj: "Najprej sem začela pisati zaradi sebe, sploh ni bil cilj, da bi pesem objavila. Želela sem dati bolečino na papir. Po enem letu je pesem vendarle izšla. Posvetila sem jo njegovi družini, prijateljem in vsem, ki so se soočili s podobno zgodbo." Pohvale še danes prihajajo z vseh koncev: "Še zdaj si veliko ljudi zavrti to vižo."

Naša mlada sogovornica poudarja njegov nauk: "Po smrti prijatelja sem spoznala, da je imel on prav in da je res treba uživati vsak dan življenja, ga izkoristiti za prave trenutke, s pravimi osebami in enostavno pozabiti na kakšne probleme. In to želim, da bi spoznalo čim več ljudi! Saj enkrat ostanejo samo še spomini."

Harmoniko je začela igrati pred sedmimi leti. Povsem jo je očarala. "Pisanje besedil me je zelo prevzelo. Včasih se kakih rim spomnim kar med potjo in se iz tega razvije kaj. Velikokrat napišem besedilo, a ga potem vsega zbrišem," razlaga.

Z vižo Očkova punčka je Hana želela "izkazati hvaležnost za vse, kar v življenju imam, in za vse, zaradi česar sem taka, kot sem." Zanjo je naprej napisala osnutek besedila, potem se je povezala s harmonikarjem Lovrom Šenkom iz Prebrisanih muzikantov, ker, kot skromno prizna, "mi melodije ne gredo najbolje".

Nato je bila pesem eno leto v predalu. Iz njega jo je potegnila pred nekaj meseci, ko so pesem besedilno dokončno obdelali tudi s pomočjo Gašperja Purkata iz istega ansambla.

Pesem je bila del rojstnodnevnega presenečenja ob očetovem jubileju. Vse dejavnosti, povezane s snemanjem v tednih in mesecih prej, je morala kar najbolj prebrisano skriti, kar ni bila najenostavnejša naloga. Družina je namreč povezana in Hana doma pove "vse": kam in kdaj gre ter pride. "Ja, tudi lagati sem morala, ampak oče je verjel, da sem na fakulteti," se zasmeji.

Presenečenje je več kot uspelo – videospot mu je predstavila 26. decembra na domačem praznovanju. "Sprva oče sploh ni dojel, da je pesem prav zanj, ker je bil tako šokiran. Potem se je zjokal. Zdaj je presrečen. Vsem kaže posnetek, komaj je čakal nanj."

Hana je študentka ekonomije, dejavno pomaga v domačem podjetju. Prosti čas pa deli med harmoniko in živali. "Ne le konjev, obožujem vse živali. Imam psa, mačke, koze … Na konja pa sem se povzpela, še preden sem govorila. Svojega imam dve leti. Upam, da jih bom kdaj imela več. Sosedovi otroci so pogosto pri meni, ker pravijo, da imam živalski vrt v malem. Že od mladih nog sem zaljubljena v živali."

Dnevi so pogosto prekratki, ampak: "En dan je nečesa več, drugi dan pa se bolj posvetim drugi stvari. In mi uspeva!"

Srčno si želi ustvariti še kako pesem, morda tudi z glasbenimi prijatelji, ampak za dušo, ne z oznako "moram". Tako pa je najlepše in najbolj pristno, kajne?