Vesna in Janez Brajer svoje dni preživljata na idilični hribovski kmetiji na Zgornjih Vodalah pri Sevnici. Ukvarjata se s prirejo mleka in vinogradništvom. Z nami sta delila svoje izkušnje, izzive in pogled na življenje na področjih kmetijstva, starševstva ter aktivnega sodelovanja v podeželski skupnosti.
Odraščanje in prenos tradicije
Vesna je na kmetiji odraščala s tremi sestrami. Ker razen očeta ni bilo prisotnih drugih moških rok, so morale tudi one poprijeti za težka dela.
“Takšen način življenja sta imela že ata in mama, zato smo se tudi me tako naučile. Vse smo znale delati vse. Jaz sem vedno raje delala s stroji, očitno sem bolj po atiju, čeprav se tudi mama zelo dobro znajde in je zelo spretna s stroji,” je povedala Vesna.
Tudi Janez je odraščal na kmetiji in se odločil, da se preseli k Vesni, kljub izzivom, ki jih je prinesla združitev dveh kmetij. “Imam dve sestri, zato je bilo težko zapustiti vse,” pove Janez. “Krave z moje kmetije smo preselili k Vesni v hlev, hkrati pa obdelujemo tudi njive in travnike. Vsak je malo popustil, potem pa je tako, kot reče žena,” se pošali Vesna. 🙂
Mladost na kmetiji
Mlada prevzemnica
Vesna je prevzemnica kmetije postala pri triindvajsetih letih. Za prevzem kmetije se je odločila zaradi razpisa za mlade prevzemnike.
“Skupaj s starši smo se vse dogovorili, tako da na meni ni bilo veliko pritiska. Hvala Bogu sta mama in ati v koraku s časom in nista kar takoj vsega prepustila nama. Še danes se o vsem skupaj dogovarjamo in delamo.”
Spomni se tudi smešnega trenutka na Irskem, kjer je opravljala prakso, medtem ko je nadzornik klical za pregled kmetije:
“Takrat sem bila absolventka in prva stvar, ko sem dobila kmetijo, je bila, da sem za dva meseca odšla na Irsko opravljat prakso. Spomnim se, da me je klical gospod, da bi prišel v kontrolo na kmetijo. Ko sem mu povedala, da bom doma šele naslednji mesec, mu ni bilo čisto jasno,” je povedala Vesna v smehu. 🙂
Izzivi trženja in prodaje po koroni
Po izbruhu pandemije koronavirusa so se pojavili izzivi v trženju in prodaji, še posebej pri vinu. Skupaj s sedmimi proizvajalci so ustanovili zadrugo, kjer združujejo moči in pod skupno blagovno znamko polnijo cviček.
Vesel sem, ko slišim, da se je nekdo povezal in skupaj nekaj prodaja. Trg je danes tak, da danes si, jutri te ni, vseeno pa je treba preživeti. (Janez)
Janez poudarja pomen povezovanja med kmeti: “Kmetje bi se morali povezovati, saj posameznik na globalnem trgu nima veliko vpliva. Konkurenca v Sloveniji je že sama po sebi izzivna.”
Glede prihodnosti zaradi trenutne politične situacije nista optimistična, vendar si želita ohraniti obstoječe. Lokacija kmetije in zmanjšanje kmetijske dejavnosti v dolini predstavljata svojevrstne izzive. “Ne morem napovedati, kako bo čez dvajset let, vendar menim, da kdor je enkrat opustil kmetovanje, se težko vrne,” razmišlja Janez.
Moj sosed vedno pravi, da so kmetje najcenejša komunala. (Janez)
Družinsko življenje in povezovanje v skupnosti
Vesna in Janez, ki sta se spoznala prek skupnih prijateljev, zdaj uživata v srečnem družinskem življenju z dvema otrokoma. “Vsako leto sodelujemo v kmečkem prazniku v Tržišču, kjer se srečujemo s podobnomislečimi ljudmi,” deli Vesna.
Pri šestnajstih letih je postala članica društva in je sodelovala na regijskih kvizih in igrah. Trenutno je predsednica disciplinske komisije pri zvezi. S svojo vlogo opazuje delovanje zveze in skrbi za pravilno delovanje.
Ob tem dodaja, da starša veliko pomagata, saj vsi živijo pod isto streho. “Treba je veliko dogovarjanja in prilagajanja, saj ima vsak kdaj svoje mnenje,” pove Vesna.
S svojim znanjem želita prenesti vrednote tudi na svoja otroka, Karolino in Anžeta. “Če otroke naučiš delati, bodo v življenju delali, pa naj bo to v kmetijstvu ali v neki firmi,” je sklenil Janez.
