Bénédicte Delelis je Parižanka, žena ljubečega moža in mama štirim otrokom. Najprej je končala študij umetnosti in se zaposlila v draguljarni. Po poroki in rojstvu otrok je začutila močno željo, da bi oznanjala evangelij. Pustila je službo in se vpisala na študij teologije ter ga tudi uspešno končala.
Danes je katoliška pisateljica in vztrajna oznanjevalka Kristusa in njegove Besede.
1. Nekoč ste se ukvarjali z luksuznim nakitom, danes pa ste katoliška pisateljica. Kako je prišlo do obrata v vaši karieri?
Poročila sem se precej mlada, ko sem končala študij umetnosti. Z možem sva bila del misijonarske bogoslužne skupine, zato sva skupaj z najino hčerjo večkrat hodila na misijone. Med neko adoracijo sem začutila močno željo po tem, da bi oznanjala Kristusovo ljubezen.
Imela sem 23 let in delala sem v znani draguljarni, nato pa me je nekega dne poklical duhovnik in mi povedal, da potrebuje mlade, ki bi bili pripravljeni oznanjati evangelij. Odzvala sem se njegovi prošnji, ker je bila to moja velika želja. Tako sem delo v luksuznem podjetju zamenjala za študij teologije, čeprav je bil dolg in ne preveč lahek.
2. Kako ste kljub temu našli moč, da ste vztrajali?
Dela je bilo zelo veliko, sploh za mamo z majhnimi otroki. Spomnim se, da sem nekoč na poti na fakulteto pomislila, da je to zame preveč in da mi ne bo uspelo. Z lastnimi močmi res ne bi šlo, a ker me je k temu poklical Bog, mi je tudi pomagal. Zelo hitro sem uspela napisati zaključno nalogo, saj so mi pri tem veliko pomagali in me podpirali mož in prijatelji.
Ko gledam nazaj, sem bila verjetno blizu izgorelosti. A osem let pozneje mi je uspelo končati študij in v rokah sem imela diplomo iz teologije. Z možem sva praznovala tako, da sva šla na palačinke, podaril mi je tudi prstan z biserom.
3. Danes živite bolj umirjeno? Kako usklajujete svoje materinstvo in druge obveznosti?
Danes sem manj zaposlena in tempo mojega življenja je bolj umirjen. Dobro znam organizirati svoj čas, vsaki dejavnosti namenim ravno prav časa. Imam na primer dneve za pisanje in dneve, ko poučujem. Tako kot mnogi drugi, na primer duhovniki, misijonarji, matere, trdo delam za oznanjevanje evangelija. Naporno je biti Gospodov učenec, a prinese tudi ogromno veselja.
Sem mati kot vsaka druga. Najprej poskušam svoje otroke brezpogojno ljubiti, da bi okusili Jezusovo ljubezen. Kot vse matere nenehno preizkušam svoje meje. Nisem popolna, velikokrat me skrbi, hitro in preveč se razjezim. Nato skušam iti Bogu naproti kot uboga žena iz Svetega pisma, ki kliče na pomoč.
Pogosto grem k spovedi, da dam Jezusu možnost, da se me dotakne tudi tam, kjer sem šibka in nemočna. Vsak dan poskušam svojim otrokom oznanjati Kristusa tako, da vidijo, da znam odpuščati, da veliko molim in da sledim življenju svetnikov.
4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Jočem od sreče in veselja, ko vidim svoje otroke plesati. Kadar doma kaj praznujemo, poslušamo glasbo in moj mož otroke vedno pripravi do tega, da vsi skupaj zaplešejo. Mlajši kar žarijo v njegovem naročju. Tako lepo je!
V teh trenutkih prekipevam od hvaležnosti za otroke, ki so mi bili podarjeni. In mislim si: “Moji otroci bodo lahko večno plesali v nebesih, ker sem jim podarila življenje.”
5. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Občasno čutim, da moram biti sama, včasih pa si vzamem kako jutro, da s prijateljico poromam v Pariz v Marijino baziliko. V mestu spijeva kavo, se smejiva, moliva in vse to mi da veliko zagona.
Okrog sebe imam tudi veliko angelov: prijatelje, ki me znajo potolažiti, duhovnika, ki me spodbuja … Ob četrtkih si včasih privoščim kosilo na terasi. Rada bi omenila tudi spoved, ki je odlično orožje proti drugi obliki utrujenosti – malodušju.
6. Kakšno vlogo ima pri vsem tem vaš mož?
V času mojega študija je bil zares čudovit. Zavrnil je napredovanje v službi, ki bi bilo zanj in za našo družino zelo pomembno. Veliko se je žrtvoval in nikoli ni prenehal verjeti. S svojim delom mi vsak dan omogoča vse, kar potrebujem.
Nič od tega, kar sem, ne bi bilo mogoče brez mojega moža. Veliko veselje mu predstavlja, če me vidi zadovoljno. V svoji ljubezni do mene je zelo usmiljen, ljubi me z vsemi mojimi omejitvami.
7. Kako ostajata povezana kljub vsem obveznostim?
Imava natrpane urnike, a sva dobro organizirana. Včasih greva pozno zvečer na pijačo. Predvsem pa naju povezuje skupna strast – Kristus in oznanjevanje evangelija. Sicer pa sva čisto običajen par.
Nisva popolna, imava močna karakterja, veliko se jeziva in to me žalosti. A znava tudi hitro odpustiti, to je najina dobra lastnost, da imava zelo rada usmiljenje, želiva biti apostola usmiljenja.
Kot par vsak dan doživljava, da se Božje usmiljenje udejanja prav v najinih šibkostih. Svojo molitev rada skleneva z besedami: “Gospod, ubogi smo, ti lahko narediš čudež, da nas narediš svetnike in misijonarje.”
8. Kje črpate navdih za svoje knjige?
Vir navdiha so ljudje okrog mene. Navdihujejo me njihovi obrazi in moja srečanja z njimi. Velik navdih je tudi Jezus, ki ga iščem povsod in ves čas; v globinah vsakdanjega življenja, kakor apostoli, ki so srečali Kristusa, ko so lovili ribe. Tako zaznavam sledi Božje navzočnosti.
Vzhičena sem nad lepoto mater, čeprav včasih ne vidijo, kako lepe so. Mama pogosto misli, da je njeno življenje nekoristno za okolico, da se ves čas ponavlja, je dolgočasno in rutinsko. S pranjem perila in nakupovanjem hrane se odreka temu, kar se zdi za ta svet prestižno, celo lastnemu ugodju.
Kaj vse matere storijo, ne da bi jim kdo za to poplačal! Kako zelo se darujejo! Mame potrebujejo to, da jim nekdo pove, da je njihovo poslanstvo čudovito!
9. Kako najraje molite?
Vsak dan grem v cerkev pred tabernakelj za kakih 20 do 30 minut. To je moja moč in pomoč. Tam srečam Jezusa in ga povabim, naj bo ves dan z menoj. Zelo rada molim tudi ob Božji besedi. Tako tudi moje življenje postane molitev. V nekaj sem prepričana: vse moje življenje lahko postane hvalnica Bogu, tudi moji neuspehi.
Molitev, ki me navdihuje, je magnifikat. Najbolj se me dotakne verz: “Ozrl se je na nizkost svoje dékle.” Kako lepo je, da se zavedamo Božjega usmiljenja v naših slabostih, še posebej v slabostih sleherne žene. Moja najljubša svetnica in velika “prijateljica” je Marija Magdalena, saj je oznanjevalka vstajenja. Tudi sama bi rada oznanjala do zadnjega diha.
10. Od kod vaša vera?
Prihajam iz zelo krščanske družine. Opazovala sem babico, ki je vsak dan molila rožni venec, videla sem mamo, ki je šla vsak dan k sveti maši. Moja vera je postala zelo osebna, ko sem poslušala pričevanje o mlademu dekletu Claire de Castelbajac.
Močno me je ganilo tudi, ko sem poslušala pričevanje vdove, ki je sama vzgajala svoje štiri otroke. Takrat se me je dotaknil Kristus in rekla sem si, da je prav Jezus tista Luč, ki jo želim imeti v življenju ves čas ob sebi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
