Kadar se pritožujemo Bogu, o tem navadno ne premišljujemo kot o vrsti molitve, toda Katekizem Katoliške cerkve nam kaže, kako edinstveno je bilo molitveno življenje prerokov.
V Stari zavezi je Bog navdihnil številne preroke, da so svarili izraelsko ljudstvo, naj se vrne h Gospodu. To ni bilo vedno preprosto poslanstvo in nekateri preroki so se celo odvrnili od Boga.
Toda srca prerokov so bila odprta za Božjo voljo in so se krepila ob srečanjih z njim.
V srečevanju “z Bogom iz obličja v obličje” črpajo preroki luč in moč za svoje poslanstvo.
(KKC 2584)
Ti preroki so bili pogosto poklicani v puščavo, kakor Elija, vendar “njihova molitev ni beg pred nevernim svetom, temveč poslušanje Božje besede” (KKC 2584).
Ko so bili številni preroki poslani k izraelskemu ljudstvu, so zaradi te izkušnje razočarani obupali in se pritoževali Bogu. Te pritožbe so se pozneje spremenile v molitve.
Včasih je njihova molitev prerekanje ali tožba, vedno pa priprošnja, ki pričakuje in pripravlja poseg Boga rešitelja, Gospoda zgodovine.
(KKC 2584)
Pod njihovimi pritožbami se je skrivalogloboko zaupanje v Boga in v njegov božanski načrt.
To je osrednji ključ za razločevanje naših pritožb Bogu. Ali še vedno zaupamo Bogu, kadar smo nanj jezni?
Bog želi slišati naše pritožbe in je najboljši poslušalec. Ne smemo pozabiti na Božjo dobroto; zaupajmo, da nas ob vsaki preizkušnji, ki jo morda doživimo, še vedno neskončno ljubi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
