Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 28. februarja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Moža je izgubila zaradi raka. “Njegova trdna vera v večno življenje me je tolažila”

druzina Jelenc

Fotografija je last družine Jelenc.

Jana Podjavoršek - objavljeno 27/01/24

Pred desetimi leti je na Šenturški Gori po težki bolezni prestopil prag večnosti Irenin mož in oče petih otrok

Janez Jelenc iz Bukovščice in Irena iz Izole sta se spoznala pri študentskem zboru Alojzija Mava. Ona je bila študentka prvega letnika živilske tehnologije, on absolvent veterine. “Še dobro, da je šel Janez leto pozneje v šolo, jaz pa leto prej,” ostaja Irena hvaležna, da sta se tako njuni poti srečali in po štirih letih spoznavanja združili, ko sta se leta 1995 poročila.

Prva leta sta živela kot podnajemnika v Janezovi domači fari, kjer je vodil pevski zbor in orglal. “Ko je stanodajalka nepričakovano zvišala najemnino, je dozorela odločitev, da se odseliva,” se spominja Irena. “Janez je šel v akcijo in je našel hišo, ki je zdaj naš dom. Bila je vseljiva, je pa bilo treba v njej veliko urediti in jo pozneje tudi razširiti.”

Leta 1998 sta se selila z dvoletnim prvorojencem, Irena pa je bila noseča že z drugim otrokom. Potem sta obnavljala, zidala, otroci pa so prihajali – v manj kot desetih letih pet fantov. Po porodu je Irena ostala doma. Janez je imel dobro službo in se je tudi finančno izšlo. Doma pa je zavihal rokave in sam naredil, kar se je le dalo.

Soočenje z neozdravljivo boleznijo

Srečno in mirno so živeli do maja leta 2006, ko so pri Janezu odkrili raka. Bolečina je zarezala v Ireno, ki je bila takrat noseča z najmlajšim. Janeza so operirali in je hitro okreval. Življenje se je umirilo in teklo naprej v zaupanju, da je bolezen premagana. Konec tistega leta se je rodil Gašper. Težje pa je bilo sprejeti, ko se je rak čez eno leto ponovil.

“Hodila sva na preglede in terapije, prehodila neko pot, ko se je bilo treba odločati za zdravljenje, in naredila vse, kar se je dalo narediti. Pa ni bilo bolje.” Kemoterapije in obsevanja so bila naporna tako za Janeza kot za Ireno, ki ga je vozila. Zjutraj je bilo treba najprej vse narediti v hlevu, najmanjšega sina je dala v varstvo ali ga vzela s seboj, drugi so šli v šolo, potem pa je sledila pot v Ljubljano in nazaj, popoldne glasbena šola otrok …

“Ves čas je bil urnik poln, zato nisva veliko razmišljala o bolezni.” Janez je delal po svojih močeh doma in vmes hodil tudi v službo, kadar pa je bil v bolnišnici, ga je Irena vsak dan obiskala.

“Otroci so vedeli, da je ati bolan, nikoli pa nismo govorili o tem, da lahko tudi umre, pa nam niso niti rekli, da je tako zelo hudo.” Spremljali so njegovo nemoč ob kemoterapiji in obsevanjih, vsako poslabšanje pa je bilo stresno. Po enem letu se je rak razširil.

Septembra 2012 je Janez nemočen obležal, bolečine so se večale iz dneva v dan, potrebna so bila vedno močnejša protibolečinska zdravila, sledile so neprespane noči. Naredili so veliko preiskav pri različnih specialistih, pa so vsi po vrsti dvignili roke in povedali, da se ne da nič več narediti, samo še paliativa je ostala.

“Težko je bilo blažiti Janezove bolečine, nikoli pa nisem niti pomislila na evtanazijo, tudi Janez ne. Z nami je hotel biti do konca. Fante je znal spodbuditi, da so se radi česa lotili.”

Težko je bilo razumeti tak razplet, zato se je Irena z Bogom tudi prepirala. “Spraševala sem Boga, kaj nam hoče s tem povedati. Trudili smo se živeti pošteno, v skladu z vero. Kaj naj še spremenim?” Na koncu pa po navadi sklenila: “Ti že veš, kaj delaš. Veš, da je taka pot najboljša tako zanj kot za nas.”

Spominja se, kako ji je Bog pomagal, ko je šla na obisk k Janezu, ki je že bil na paliativnem oddelku. “Vsa sesuta sem jokala med vožnjo in molila: ‘Jezus, taka ne morem k Janezu. Že tako je hudo, in če me vidi tako, bo še bolj obupan.’ Spomnila sem se, da sem bila pri birmi in prejela dar moči, in se potolažila, umirila in prišla čisto umirjena k njemu.”

Boril se je do konca

“To, da se ne da nič več narediti, je bil res šok. Otrokom, ki so bili takrat še v osnovni šoli, razen najstarejšega, nisva niti povedala, pa tudi vprašali niso,” se s solzami v očeh spominja Irena trenutkov nemoči. “Bilo je težko, reševali pa so me otroci, saj sem kot mama morala skrbeti zanje, kar me je ohranjalo živo in dejavno.”

Molili so devetdnevnice, Janez je bil večkrat bolniško maziljen, darovali za svete maše in vse izročali v Božje roke. Bolniško posteljo so dali v dnevno sobo, da je lahko bil z njimi čez dan, vmes naredili vsakodnevna opravila … Ireni so bili v veliko oporo sosedje, sorodniki, zakonska skupina, zbor v Cerkljah in prijatelji.

“To me je držalo pokonci, ko sem videla, da nisem sama.” Janez je rasel v veri, živel v zaupanju in šel v zadnjem letu življenja do vsakega, za kogar je mislil, da se mu je kaj zameril, in se mu opravičil, tudi najstarejšima sinovoma. “Midva nikoli nisva imela zamere. Janez je v času bolezni napredoval v veri, jaz pa sem samo iskala način, kako preživeti in reševati zemeljske stvari. Zadnji dan Janez ni mogel več govoriti, samo ustnice so mu močili.”

“Proti jutru je umrl v veliki agoniji, boril pa se je do konca. Ko je umrl, sem vedela, da je rešen vseh bolečin, kar je bilo tudi zame olajšanje. Dvignila sem rolete. Začelo se je daniti. Bilo je kot na veliko noč. Potem sem šla povedat otrokom, da je ati umrl. Jokali so, pa tudi razumeli, da je zanj to rešitev.”

Leta 2013 ni bilo velikonočne procesije, ker je deževalo. Do pogreba je Janez ležal doma. “Ko smo ga na dan pogreba spremili v sprevodu, sem doživljala, kot da gremo v velikonočni procesiji, njegovo smrt pa kot velikonočni prehod.”

Prvo leto je bilo zelo težko

“Edinka sem, vdova, prijateljev pa imam veliko,” ugotavlja Irena. “Z njimi sem lahko govorila o tem, kar sem doživljala, in bolečino dala ven. Ves čas so mi pomagali tako ali drugače, finančno in duhovno. Božja previdnost je poskrbela.”

“Finančno nikoli nisem imela skrbi, tudi to, da sem ostala doma, je bilo dobro, ker sem lahko skrbela za otroke in pozneje tudi za Janeza. Tako je bilo najboljše in vsega imamo dovolj. Po Janezovi smrti mi je bilo najbolj v tolažbo to, da sva se imela rada. Najin odnos še zdaleč ni bil idealen, sva se pa trudila za to. Janez je bil velikonočni kristjan.

Njegova trdna vera v večno življenje me je tolažila. Moja vera in najin zakon sta bili tako povezana, da sem morala po njegovi smrti spet najti smisel in vero. Za vse svete niti ni bilo težko, prepričana sem, da je Janez v nebesih.” Pove, da ji je bilo sedem let hudo.

“Prvo leto je bilo zelo težko za vsak praznik, rojstni dan, obletnico, na prvo obhajilo. Občutek pa je tak, da srce fizično boli.” Ko se je peljala z avtom, je večkrat jokala, ni se ji namreč zdelo prav, da bi otrokom tarnala. Veliko tolažbo in varen kraj za pogovor je našla v skupini ovdovelih, ki se srečuje pri Sv. Jožefu.

“Ljudje s podobno izkušnjo me razumejo in ni se mi treba bati, da bi koga s svojo žalostjo obremenjevala. Moč sem našla tudi, ko sem se v molitvi zatekla k svoji pokojni noni, ki je tudi ovdovela pri svojih štiridesetih in je kljub temu v težkih vojnih in povojnih časih zmogla poskrbeti za svojih osem otrok.”

Pet let po moževi smrti je bila Irena še doma. Treba je bilo končati začete projekte, otroke voziti po različnih dejavnostih … “Delo nas je rešilo,” z gotovostjo reče Irena.

“Bilo je nekaj nedokončanih projektov. Fantje so po svojih močeh pomagali, treba je bilo poskrbeti za zajce, koze in kokoši, veliko dela je bilo na vrtu. Najstarejša dva sta veliko pomagala. Janez ju je veliko naučil. Začasno sem skrbela za čebele, potem pa je skrb zanje prevzel najstarejši sin – vesela sem, da vztraja v čebelarstvu.”

druzina Jelenc

Veselimo se življenja

“Hvaležna sem, da sem smela videti, kako je Janez zorel in se boril do konca. Patronažna je rekla, da se bori kot lev. Po desetih letih vdovstva lahko rečem, da je bolečina malo popustila in je lažje. Življenje me potrebuje drugje, ne v lastni bolečini. Še vedno pa Janeza neizmerno pogrešam pri sprejemanju pomembnih odločitev, pri vseh praznovanjih in zvečer, ko se vse umiri.”

Ko se Irena ozira nazaj, stopa v ospredje velika hvaležnost, da so bili lahko skupaj.

“Janez je bil zelo pozitiven človek, nikoli ni obupal. Če sem videla prazen kozarec, je on videl polnega. Ta pogled mi manjka po njegovi smrti. Tudi otrokom je ogromno dal v času, ko je bil z njimi. Koliko molitev je bilo zmoljenih ob njegovi bolezni in smrti! Prepričana sem, da ni nobena molitev pozabljena. Čudež je že to, da smo vse to preživeli in živimo v zadovoljstvu – se veselimo življenja.”

Zdaj Janezu včasih tudi potoži in ga sprašuje, kako bi on rešil določen problem. “Učil me je potrpežljivosti. Če sem hotela nekaj na hitro, je ostal potrpežljiv, tudi pozneje v bolečinah. Ostaja gotovost, da je v nebesih in nas spremlja.”

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
bolezensmrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.