Sijajen košarkar postal goreč duhovnik: “Bog ne bi mogel dati večje milosti”

Don Luka Klarica je mlad hrvaški duhovnik – šteje jih malce čez trideset –, ki z besedami in dejanji pritegne številne. Mnoge njegove pridige in nagovori se najdejo tudi na YouTubu; s takšnim številom ogledov, ki bi ga zavidal marsikateri podkast. Nagovarja z živo besedo, "gradivo" za pričevanja in primere pa pogosto črpa iz lastnega življenja.

V mladosti je bil namreč izvrsten košarkar, vero pa je našel bolj po naključju oziroma Božji previdnosti, saj z družino sicer niso hodili k maši. Tudi v Sloveniji smo že slišali zanj prek posameznih člankov. Hvaležni pa smo, da se je bralcem Aleteie predstavil v obširnem intervjuju.

Mladost ste preživeli na treningih in tekmah, pozneje pa ste temu načinu življenja dodali tudi šolanje in zabavo, izhode. Kaj vam je takrat najbolj manjkalo?
Zelo zgodaj, pri devetih letih, sem začel trenirati košarko. Bil sem zaljubljen v ta šport. Hitro sem prestopil iz rodnega Sinja in začel igrati za Split, kar označuje začetek bolj nemirnega obdobja mojega življenja, polnega vzponov in padcev. Pri rutinskem medicinskem posegu na moji nogi se je bakterija vnesla v petno kost. Ta bakterija je v različnih intenzitetah pet let razjedala kost in povzročala, da je iz rane tekel gnoj. Kljub tej težki bolezni, skozi katero sem šel, nikoli nisem pomislil, da bi nehal trenirati.

Zakaj?
Želja po športnem uspehu, slavi in pridobivanju materialnega bogastva je bila v meni prevelika, zato se nisem hotel odreči svojim fantovskim sanjam. Če bi na to vprašanje odgovarjal pred 15 leti, bi rekel, da sta mi najbolj manjkali dve stvari. To je zdravje, ki je bilo pogosto prizadeto, in uspeh, po katerem sem hrepenel.

Vendar, ko odgovarjam zdaj, kot katoliški duhovnik, kot oseba, ki je svoje življenje odločila posvetiti Jezusu Kristusu, lahko rečem, da mi je takrat najbolj manjkal odnos z živim Bogom. Bog je edina prava želja in smisel vsakega človeškega srca. Bog je uspeh, ki sem ga iskal. Kdor sreča Jezusa Kristusa, mu v življenju gotovo uspe. Kaj mi pomaga, če osvojim ves svet, a izgubim Boga?

Kaj prelomnega se je pripetilo 30. julija 2012?
Tedaj se je zgodil ključni trenutek v mojem življenju. Ta dan sem skupaj z bratom Krešimirjem šel na srečanje neke molitvene skupnosti. Poslušal sem kateheze o Bogu na nov, nenavaden način. Govorilo se je o Jezusu kot resnično živem, ki se še danes prikazuje, komur hoče, kadar hoče in kjer hoče. Omenjala se je tudi moč in sila Svetega Duha v življenju tistih, ki molijo k njemu, verujejo vanj. Začel sem poslušati razna pričevanja o čudežnih ozdravitvah, spreobrnjenjih, o čudovitih Božjih delih. Pred mano se je odpiral povsem nov svet, ki se ga prej sploh nisem zavedal.

Kako se je to nadaljevalo?
Nekaj mesecev sem redno hodil na srečanja molitvene skupnosti, bil sem zavzet in discipliniran, ravno tako kot v športu. Vedno sem z nestrpnostjo pričakoval, kaj novega bom izvedel o Bogu. In potem, med neko molitvijo, se je zgodilo srečanje z Božjim Duhom, ki je za vedno spremenilo moje življenje.

Sveti Duh je zajel moje srce, dušo in telo. Dobesedno sem ga lahko čutil, otipal. To je bil čudovit dotik nebes. Božja ljubezen je preplavila moje srce, razum je bil razsvetljen, bil sem radosten ob spoznanju, da je Jezus živ, da Sveti Duh obstaja, da je Bog živ. Od takrat se je začelo moje sožitje z Jezusom Kristusom.

Dejali ste, da niste izbrali idealnega trenutka, da bi očetu in mami, s katerima niste praktično nikoli kot družina hodili v cerkev, sporočili svojo odločitev. Kakšen je bil njun odziv?
To je bilo zelo osebno, tako zame kot, verjamem, tudi za moje starše, eden od bolj šokantnih trenutkov v življenju. Bilo mi je zelo težko sporočiti to novico, ker niti mati niti oče nista bila aktivna vernika, nista poznala Boga in nista vedela, kako velika milost in blagoslov je imeti sina duhovnika. Zato je bila ta novica za njiju šokantna; mati je od žalosti začela jokati, oče pa je bil neprijetno presenečen.

Po nekaj letih so se stvari popolnoma spremenile. Na moji novi maši sta jokala od radosti. Če to berejo starši, katerih otroci so se odločili za duhovni poklic, bi jim želel povedati, da Bog ne bi mogel dati večje milosti. Spodbujam jih, naj molijo za svoje otroke in jih iz srca izročijo Božjemu srcu. V nasprotnem primeru povzročajo največjo škodo sebi in svojim otrokom ter mnogim drugim dušam, ki jih Bog želi prek njihovih otrok rešiti, tolažiti in razveseljevati.

Vaša mama se osem let ni mogla sprijazniti z vašim duhovniškim poklicem. Kaj je spremenilo njen pogled?
Jezus Kristus je spremenil njen pogled. Pred tremi leti je opravila življenjsko spoved pri mojem sobratu iz moje skupnosti, Omnia Deo, donu Tomislavu Kutleši. Takoj za tem je sledila duhovniška molitev nad njo pred Najsvetejšim in zgodil se je čudežen dogodek. Zanimivo je, da se je to zgodilo na predvečer praznika binkošti, prav na dan srečanja z Božjim Duhom in njegovo ljubeznijo. Doživela je neopisljiv Božji nadnaravni mir in ljubezen, ki je še nikoli prej ni občutila. Takrat mi je prvič, osem let po mojem spreobrnjenju, rekla: "Sin moj, šele zdaj te lahko razumem."

V enem od intervjujev ste povedali, da lahko s Gospodom celo križ postane sladek. Poznate takšen primer v svoji okolici?
Izpostavljam zgled svoje duhovne matere, Jozefine Glasnović. Gre za žensko izjemnih kreposti in ljubezni do križa. Pri devetindvajsetih letih ji je bil diagnosticiran tumor, ob tem pa je bila mati petih otrok. Njena prva reakcija je bila skrb in strah za otroke, saj jo je najbolj bolelo dejstvo, da bodo odraščali v tako surovem svetu brez ljubezni in materine skrbi.

Po prvotnem šoku se je zbrala in se Bogu zavezala: "Popolnoma se ti predajam po Mariji, tvoja sem, bodisi živa bodisi mrtva. Če želiš, da mi življenje ohraniš, stori tako, vendar naj se izpolni tvoja volja, ne moja. A verujem, da me boš prek matere Marije uslišal."

Kaj se je zgodilo potem?
Odločila se je poromati v Medžugorje in obljubila Bogu, da bo vsak dan hodila k maši, iskala in izpolnjevala Božjo voljo, se vsaj enkrat na mesec spovedovala ter se brezpogojno darovala Bogu, ne le za svojo družino, ampak za vsakogar, ki ga Bog želi. To je bil trenutek njene popolne predaje Gospodu.

Po vrnitvi iz Medžugorja so pregledi pokazali, da ni sledu o bolezni. Bog jo je čudežno ozdravil, a večji čudež od ozdravitve je bilo njeno sprejemanje težkega križa iz Božjih rok z ljubeznijo. Štiri leta po tem je rodila šestega otroka.

Pogosto pove, da je pričakovala smrt bolj kot življenje, vendar jo je Bog pustil živeti, da bi s svojim zgledom pokazala pravo ljubezen do križa, ki ga ljubeče sprejemamo, in njegovo moč ter sladkost. Njeno življenje osebno navdihuje mnoge, tudi mene, da svoje življenjske križe nosim na pravi način, z Bogom in za Boga. On je sposoben najtežje življenjske situacije spremeniti v najdragocenejše trenutke življenja, če jih ljubeče sprejemamo.

Nič ne odpira našega srca za Božjo tolažbo in bližino tako kot križ. Božja bližina v težkih življenjskih situacijah naredi križ lahek. Zato Jezus pravi: "Moj jarem je sladek, moje breme je lahko." Breme je lahko, ker ga Jezus nosi skupaj z nami, jarem pa je sladek zaradi njegove bližine in prisotnosti v nas.

Kako lahko približate vero in življenjski smisel mladim, ki jih obdajajo podobne okoliščine, kot so vas?
Zelo je pomembno živeti avtentično krščansko življenje in gojiti lastno navdušenje nad Jezusom Kristusom. Življenje z Bogom je vse, samo dolgočasno ne. Biti popolnoma Božji, si prizadevati za sveto življenje, to je največji Božji magnet za vse, tudi za mlade. Zato je odgovor na vse krizne situacije vere živeti krepostno in sveto življenje. Svetost privlači, svetost daje smisel, prinaša popolno in globoko radost človeškemu srcu.