Sestra Barbara Poredoš je redovnica 13 let, večne zaobljube je naredila pred sedmimi leti. Je najmlajša v skupnosti petih sester družbe hčera Marije Pomočnice (sester FMA) na Gornjem trgu. Priznava, da je življenje v medgeneracijski in medkulturni skupnosti precejšen izziv, hkrati pa vse večje bogastvo, saj se s sestrami dopolnjujejo v najrazličnejših vidikih.
Izhaja iz verne štiričlanske družine. “Živeli smo krščansko življenje v vsakdanjem življenju. Starši so me učili ljubezni do Boga, sebe in bližnjega prek dobrote, poštenosti, delavnosti, domoljubja.” Zelo je bila vpeta v življenje domače župnije Dolsko, rada je hodila k šmarnicam, sodelovala v otroškem pevskem zboru, bila animatorka in pozneje sodelovala v glasbeni skupini Doroteja. “Župnija je prek vseh teh skupin postala moj drugi dom,” se spominja.
Svoje življenje posveča mladim. Želja po novem znanju s tega področja jo je vodila na študij v Rim, kjer je lani doktorirala. Na podlagi ugotovitev je pri založbe Salve izdala priročnik za pozitivni razvoj mladih, posebej mladostnic, z naslovom Dovolj je, da ste mladi. Skupaj s sestrami in sodelavkami Zavoda Dominika so za mlade oblikovale program Stop, brezbrižnost! S. Barbara je tudi ravnateljica študentskega doma Alojzije Domajnko.
Kako se je razvijala vaša odločitev, da postanete redovnica?
Gospod Bog je zelo ustvarjalen in vsakega kliče na svoj način. Ko gledam nazaj, opažam, da me je poklical že zgodaj. Eno od zelo očitnih znamenj je bilo, da sem bila krščena v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku, ki sicer ni bila moja rojstna župnija. Verjamem, da me je Marija takrat vzela pod svoj plašč, ker sem zdaj redovnica v družbi hčera Marije Pomočnice.
Vmes so bila tudi močna znamenja, predvsem prek zakramentov spovedi in birme. V sebi sem večkrat slišala jasen glas, da bom postala Kristusova priča. Takrat se mi je to zdelo nekaj velikega in pomembnega, velik življenjski izziv. Najbolj očitno znamenje v srcu sem razbrala pri 16 letih na gospodinjskem tečaju pri setrah FMA na Gornjem trgu, ko sem se nekega jutra zbudila in slišala sestre peti pesem O Srce Božje, slišim tvoj glas. Ob tem mi je ta glas rekel: Barbara, kaj če bi bila ti ena od teh sester? Tega sem se ustrašila, nisem še bila zrela za tako odločitev.
V študentskih letih se je klic ponavljal, predvsem pri obhajilu. To je bil zame nekakšen zmenek z Jezusom. Postopoma sem se odločila slediti temu klicu, tudi prek razločevanj s pomočjo duhovnih spremljevalcev. Ko gledam nazaj, mi ni žal. Ni bilo vedno lahko, vsekakor pa je to moja pot, tukaj sem srečna in zadovoljna. Končna odločitev je dozorela ob koncu študija tujih jezikov. Spraševala sem se, ali si ustvariti družino ali iti na pot redovništva. Ko se je bližal čas zagovora diplome, sem spoznala, da je to to. Čutila sem notranji mir, ko sem razmišljala o tej poti.
Ne samo v sebi, premagati sem morala še eno zunanjo oviro, saj se domači s to odločitvijo niso ravno strinjali. Ampak sem rekla: Gospod, če si me ti poklical, mi boš dal tudi moč, da vztrajam, da grem naprej in da bodo tudi moji domači to počasi sprejeli.
So se v teh letih pričakovanja, ki ste jih imeli do posvečenega življenja, uresničila? Se morda v čem tudi razlikujejo?
Gotovo se razlikujejo, ker se tudi človek spreminja in zori. Na začetku sem imela o čem bolj idealne predstave. Mislila sem, da so redovnice tudi bolj svete od drugih vernikov (nasmeh, op. a.), ampak smo na poti svetosti skupaj, le da ima vsak svojo nalogo in svoj stan. To me ni prestrašilo, pravzaprav mi je postalo v še večji izziv, kako lahko druga ob drugi rastemo v svetosti.
Druga stvar so gotovo pričakovanja, kaj lahko dam jaz osebno. Najprej sem mislila, da bom misijonarka, toda spoznala sem, da je moje področje delovanja v Sloveniji in da želim biti misijonarka v domačem okolju. Ni treba, da si misijonar z velikimi dejanji, ampak z osebno držo, z majhnimi dejanji, ljubeznijo, ki jo živiš v vsakdanu. Že v domačem okolju, skupnosti, študentskem domu in pri verouku imam veliko konkretnih izzivov, potreb je veliko. Najlepše pri vsem je, da me Božja ljubezen zvesto spremlja od začetnega klica naprej v vseh porah mojega življenja.
V preteklih dneh je zaživel program: Stop, brezbrižnost!, ki ste ga s sestrami oblikovale za mlade. Na katerih področjih se najbolj kaže naveličanost mladih, kakšno je po vaših opažanjih njihovo stanje duha?
Naveličanost in brezbrižnost se gotovo najprej kažeta v njihovem odnosu do sebe, že s tem, ali dovolj spijo, jejo, imajo nek reden ustaljen urnik učenja. Bolj kot je urejen njihov vsakdan, bolj jim je mar zase in lahko tako poskrbijo tudi za druge. Pozabljamo, da nam bo srečo pravzaprav prinesla tudi skrb za drugega, zato je pomembno, da gremo kdaj onkraj sebe, da se samopresegamo. Včasih je v odnosu do drugih veliko individualizma in ravnodušnosti.
Prisotna je tudi brezbrižnost do stvarstva, narave. Včasih spodbujam mlade, da gremo ven na sprehod samo zato, da občudujemo naravo, kar je na trenutke že velika težava. Pozabljamo, kaj nam narava lahko da s samim pogledom, nas poboža po duši.
Na področju duhovne dimenzije sicer opažam, da kali veliko dobrega, je pa včasih premalo vztrajnosti v molitvi, dobrih delih, prostovoljstvu, tudi vztrajnosti pri rednem obisku maše.
Kar se tiče stanja duha, je upanje. Znotraj Cerkve je veliko živih, malih občestev mladih. Številni mladi se udejstvujejo na socialno-političnem področju, so aktivni državljani. Želja torej je, mislim pa, da je včasih manj stalnice, da bi pri tem res vztrajali. Gre za problem zvestobe. Časi so težki, vendarle pa verjamem, da bodo krščanske vrednote obstale. Imam upanje.
O delu z mladimi ste pisali tudi v svoji doktorski nalogi, v sklopu katere ste raziskovali vzgojnost učnih okolij v prostem času za mlada dekleta. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?
Kot prvo, da v sebi nosijo veliko potenciala. Govorim predvsem o tistih maloštevilnih dekletih, ki sem jih srečevala v Ljubljani med raziskavo. Gre za dokaj novo perspektivo, tako teoretično kot praktično, obravnava pa celostni razvoj deklet. Opazila sem, da jih je veliko že vpetih v razne prostovoljne dejavnosti in želijo biti aktivne. Želijo, da jim vzgojitelji in drugi odrasli veliko zaupajo. To je bilo pozitivno presenečenje. To pravzaprav niso neki mladi, ki jim včasih damo nalepke, da so leni, vase zaprti, egoistični, ampak so tudi podjetni, iznajdljivi, prilagodljivi.
Ko govorimo o dekletih, imajo biološko gledano v sebi potencial že kot nosilke življenja. Že po naravi jim ni vseeno niti za sočloveka, kakorkoli potem to zakrijejo z drugimi težnjami in temnimi miselnimi tokovi v današnjem času.
Kar je zaskrbljujoče, je njihova slaba samopodoba. Velikokrat se je pokazalo nezaupanje vase, v svoje talente, v to, da imajo pred sabo pot, ki je odvisna v prvi vrsti od njih. Na prihodnost gledajo precej negativno, za kar smo v veliki meri krivi tudi odrasli, s tem, ko smo jim morda odprli premalo poti za naprej.
Še eno zelo lepo odkritje je, da večina mladinskih centrov skrbi za to, da bi se mladi po parametrih pozitivnega razvoja mladih res celostno razvili. Morda še najbolj primanjkuje duhovne dimenzije. Pri tem nimam v mislih samo krščanske dimenzije, ampak transcendenco kot tako. Kar se tiče vere, jo morda iščejo na napačnem koncu, ker jim je katoličani ne znamo približati. Morda smo v družbi premalo vidni. Čeprav ob tem ne želim podcenjevati dela in gorečnosti tistih, ki si za to zelo prizadevajo.
Kakšno vlogo imajo danes učitelji, vzgojitelji, kateheti? Se lahko kosajo z dejstvom, da vse več mladih bolj kot markantni posamezniki iz okolice pritegnejo spletni vplivneži z več tisoč sledilci?
V zgodnji adolescenci imajo večji vpliv vrstniki. Ker se veliko nahajajo v digitalnem svetu, jim zaradi družbe in priljubljenosti sledijo tudi drugi vrstniki. Pa vendarle tudi oni globoko v sebi hrepenijo po določenih usmeritvah odraslih in si želijo, tudi če tega ne ubesedijo, ob sebi očetovsko, materinsko roko, ki jim bo nakazala pravo smer v življenju do trajne sreče.
V starejšem mladostnem obdobju si pravzaprav ne želijo biti samo v virtualnem svetu blišča in slave. V to jih še vedno potegne skrb, da bodo izločeni, če ne bodo sledili trendom. S posrednimi znaki prosijo za pomoč vzgojitelje, katehete, predvsem za naše zglede. Torej še vedno imamo moč predvsem v fizičnem stiku z njimi, le da včasih ne pride do povezave mostov med nami in mladimi. Na obeh straneh so želje, hrepenenja, je dobra volja, kako pristopiti, pa velikokrat ostaja neodgovorjeno vprašanje.
Moč imamo predvsem z zgledom. K temu je nagovarjal že papež Pavel VI., da “današnji svet potrebuje predvsem pričevalce, ne toliko učitelje, ki samo nekaj govorijo”. To je tudi pot za naprej. Prek zgleda lahko postopno prepričamo mlade tudi s svojimi besedami. Pot je torej obratna.
To pa ne pomeni, da si odraslim ni treba prizadevati in iskati poti tudi v svetu, v katerem se mladi dejansko nahajajo: tudi na spletu, tam, kjer se zdijo nedostopni, na nekih “nekrajih”, kjer dobra vzgoja ni zagotovljena sama po sebi.
V družbi veliko govorimo o mladih, ki se po birmi odvrnejo od cerkve. Česa po vašem mnenju pri slovenski mladinski pastorali manjka, da bi ogenj vere v njih gorel tudi po tem?
Prvi izziv je nerazumevanje mladih in sveta, v katerem živijo, zato nastajajo ovire v medgeneracijskem povezovanju. Zelo težak je že sam odnosni vidik nekaterih dušnih pastirjev, ki se raje zaprejo v župnišče, stran od mladih, saj preprosto ne vejo, kako bi delali z njimi. Gre za strah, neusposobljenost v določenih prijemih. Svet mladih se zelo hitro spreminja, treba jim je slediti, za to je potrebna določena energija. Če ne drugega, lahko za pomoč znotraj župnije nagovorimo vse tiste, ki čutijo talent za delo z mladimi.
Vsak lahko ali z molitvijo, dobro mislijo, ali že s samim nasmehom spreminja stanje mladinske pastorale. V to verjamem. Če ne, potem tudi vsi načrti, programi in učbeniki ne bodo imeli tistega učinka, za kar smo jih pravzaprav ustvarili. Bolj kot raznovrstna ponudba se mi zdi pomembno, ali so naše drže in vsebine odgovor na potrebe mladih. Včasih ideje preveč povzemamo iz tujine, premalo jih razvijamo na nam lasten način.
Tudi zaradi sinode je veliko več pripravljenosti za poslušanje mladih, njihovih predlogov, kako naj se oblikuje mladinska pastorala, s kakšnimi vsebinami, pa tudi metodami. Počasi se odpira področje, da mladim več zaupamo, da lahko soustvarjajo mladinsko pastoralo. To se vidi na oratorijih, pri skavtih, v določenih mladinskih organizacijah, kjer že tudi mladi sami izpeljejo vse od začetka do konca. Ključno je zaupanje, kljub zavedanju, da morda ne bo vse perfektno izpeljano. To je dolgoročna naložba za celo župnijo in nasploh za Cerkev na Slovenskem.
Kaj neverne mlade pritegne pri verujočih vrstnikih? Kako na nevsiljiv način živeti krščanstvo in navdihovati, evangelizirati v šoli, na faksu, na treningu?
Če govorim iz svoje izkušnje, ko sem bila še študentka, pritegne predvsem zgled (čeprav tudi sama nisem bila idealna 😊), če si pristen kristjan, prepričan o tem, kar veruješ. Ko smo šli s sošolci skupaj na kosilo, mi je bil velik izziv, da sem se pokrižala. Večkrat sem se spraševala, ali si upam povedati svoje mnenje glede perečih tem znotraj predavalnice na tak način, da ne bo napad na drugega, hkrati pa zagovarjam svoje stališče in ga ne vsiljujem. To sem poskušala tudi uresničevati.
Luč sveta ne morem biti z držo vzvišenosti, da sem nekaj več, ker mi je bilo dano spoznati Boga, temveč z držo skrbi, ki jo narekuje Ljubezen. Ta se najbolje uresničuje prek odnosov. Konkretno v šolskem ali študijskem okolju to pomeni, da posodim zapiske, ampak tudi korektno ravnam, postavim meje: v redu, posodim ti zapiske, ne zato, da podpiram lenobo, ampak ker si bil odsoten zaradi bolezni. Majhne reči, ki so hkrati zelo pomembne in zaradi katerih moram na trenutke plavati proti toku večine.
Včasih je treba oznanjati tudi z besedami. Ob teh sicer redkejših priložnosti se ne smemo ustrašiti, temveč si prizadevati povedati ponižno, tj. v zavedanju, da oznanjam Boga in ne sebe, ampak prepričljivo.
