90-letni Janez še danes s strastjo opravlja frizerski poklic

Janez Novak iz Koroške Bele, star 90 let in oče štirih otrok, je prav poseben gospod. S svojimi sivimi lasmi, ki so videti kot krona modrosti, in rokami, ki so vidno zaznamovane z leti dela, je postal pravi junak. Kljub svoji visoki starosti še danes vztrajno in z veseljem opravlja poklic frizerja.

Vsako jutro, opremljen s frizerskimi pripomočki, vstopi v svoj mali salon, ki je postal središče prijetnega klepeta in druženja. Čeprav so se modne smernice skozi leta spreminjale, je Janez ostal zvest svojemu prepoznavnemu stilu. Njegova radovednost do življenja in ljubezen do ljudi sta nalezljivi, kar naredi njegov salon še bolj domač.

Že davnega leta 1947 se je aktivno vključil v šport, kjer je kot telovadec vztrajal 20 let. V takratni tretji kategoriji orodne telovadbe je sodeloval na državnih prvenstvih v Skopju in Splitu ter dosegel tretje mesto. Splošno in orodno telovadbo je učil tudi otroke.

Janez je do poroke živel na drugem koncu vasi. "Nato sem kupil hišo, v kateri sediva zdaj, in odprl svoj frizerski salon. Tukaj stanujem in delam že več kot 50 let," pripoveduje.

To je le začetek pogovora, ki razkriva korenine Janeza Novaka, mojstra frizerstva. "Ta poklic opravljam že 75 let," pove s ponosom v očeh.

"Moj ata je rekel, v 'fabrko ankar ne pejt', tam je težko delo. Brat pa je bil pri vojakih in tudi on mi je svetoval, naj grem za frizerja. Potem sem naredil šolo in začel delati. Rad sem opravljal to delo in ga še sedaj."

Pogovor usmeriva v spremembe, ki jih po toliko letih opaža v frizerski industriji. "Tu so postale močne razlike. Na začetku je bilo pri moških veliko britja. Sploh ob sobotah, ko so se brili pred nedeljsko mašo. Tudi pričeske 'na balin' so postale zelo priljubljene. Včasih so rekli, da je to grda pričeska, zdaj je pa moderna.

Pri ženskah so bile najbolj popularne trajne, zdaj pa hočejo samo še pričeske na fen. Bolj so gladki lasje, bolj jim je všeč. Še tiste, ki so naravno skodrane, hočejo imeti ravno pričesko."

Seveda intervju z dolgoletnim frizerjem ne bi bil popoln brez anekdot in zanimivih zgodb. "Včasih se je zgodilo, da je kdo pregloboko pogledal v kozarec, pa sem ga potem malo težje obril," pripoveduje v smehu. "Pri meni so se brili tudi trgovci iz Zagreba, ki so delali na Jesenicah. Brili so se na dva dni, saj so morali biti v prodajalni zelo urejeni."

Bril in friziral je tudi slovenskega glasbenika Franca Koširja. Kot trobentač se je pridružil Gorenjskemu kvartetu, ki se je pozneje preimenoval v Ansambel bratov Avsenik. "Živela sva v isti hiši. Bila sva dobra prijatelja, včasih sva se tudi malo ravsala." :)

"Katera je najbolj zapletena ali edinstvena pričeska, ki ste jo kdaj naredili?" ga vprašam. "Jaz temu pravim pokončne frizure. Za to sem celo potreboval mojstrski izpit. V Kranju sem ga opravil. Trije smo ga naredili, eden pa je padel. Frizirati smo morali samo s škarjami in glavnikom, nič z mašinco, tako kot danes."

"Nekaj tako ali tako moraš delati, če pa imaš za to še veselje, to delaš še rajši," pravi. "Nikoli nisem šel težko v službo. Še danes salon odpiram ob osmih zjutraj. Kakšen dan imam veliko strank, kakšen dan pa bolj malo, odvisno od dneva."

Pravijo, da so frizerji tudi dobri psihologi. Kaj se je gospod Janez v vseh teh letih naučil o svojih strankah? "Predvsem to, kako moraš življenje zapeljati, da dobro živiš. Veliko moraš delati. Če imaš stranke rad, imajo tudi one tebe. Vračajo ti delo in to je dobrota. Pa veliko se moraš smejati in na vse gledati pozitivno."

"Ni še čas za 'penzijo'," pravi. "Ko delam, mi dan hitreje in lepše mine. Rad malo poklepetam in se podružim. Zdaj strižem predvsem samo še svoje kolege in sovaščane."

Janez je za Aleteio med drugim zaupal tudi recept za dolgo življenje in zdrav življenjski slog. "Živim čisto normalno. Nič me ne boli. Vedno sem se držal načela, da moraš vsak dan prehoditi vsaj tri kilometre. Včasih sem otroke učil splošno in orodno telovadbo in takrat sem se veliko gibal. Vsak večer sem imel tri skupine, kar je naneslo tri ure. Zdaj se kaže hvaležnost mojega telesa, ker sem bil priden.

Velikokrat hodim mimo telovadnice, kjer sem učil. Zdaj je vse zapuščeno. To me žalosti. Otroci bi se morali več gibati. Imam tudi svoj vrt, ki ga še vedno obdelujem sam. Najraje imam svojo solato."

Janez je zelo dejaven tudi v pevskih vrstah. "Sodelujem v dveh pevskih zborih, ki ju vodi moj sin – v mešanem zboru v Kranjski Gori in v moškem zboru na Jesenicah. Poleg tega aktivno sodelujem tudi pri cerkvenem petju, kjer na koru prepevam v basu in tenorju. Dobro se imam, predobro!" sklene z nasmehom.

Gospod Janez, naj vas ta volja do življenja spremlja še dolgo!