Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Olivier Petit ima 61 let in prihaja iz francoske pokrajine Provansa. Leta 2020 so mu diagnosticirali raka na debelem črevesju v tretjem stadiju. Že dlje časa je imel zdravstvene težave, ki so se kazale z utrujenostjo, nevrološkimi simptomi, a analiza krvi je vedno pokazala, da ni nobenih težav.
Prav tako se je po 50. letu redno udeleževal preventivnih presejalnih testov za kolorektalnega raka, ki niso nikoli pokazali anomalij. Ker je bil od nekdaj športnik, se je zavedal pomena zdravega življenja.
"Veliko ljudem diagnosticirajo raka v tretjem ali četrtem stadiju, torej v zelo napredovani fazi, ko je ozdravljenje praktično nemogoče. Dogaja se tudi mladim, še posebej če so športniki, ker so športniki zaradi treniranosti manj občutljivi na bolečino. Po nekem maratonu so se mi začele hude težave: utrujenost, krvavitev v blatu. Znova so mi pregledali blato, test na raka je bil spet negativen. Test pač ni 100-odstotno zanesljiv," pripoveduje Olivier.
Leta operacij in kemoterapij
Kljub negativnemu rezultatu je šel marca 2020 še na kolonoskopijo in po njej mu je zdravnik dejal, da mora na operacijo. Takoj je razumel, da je stvar resna. Operacija je uspela, dobil je začasno stomo, s katero je lahko celo tekel. Jeseni so mu jo odstranili, šel pa je tudi na kemoterapijo.
Spomladi leta 2021 je imel Olivier kontrolni pregled, na katerem pa so mu odkrili metastaze na jetrih. Spet je šel na operacijo, pred njo in po njej pa na kemoterapijo. A rak je napredoval v četrti stadij, zaradi česar je v letu 2022 ponavljal nekaj ciklov kemoterapije in med operacijo so mu odstranili del jeter.
Ko je moral leta 2023 zaradi vnovične operacije več mesecev počivati, je bilo to zanj pravo mučenje. Oslabel je, ni se mogel več dvigniti brez pomoči, stalno se je tresel. Ker ni več mogel prenašati kemoterapije, so mu svetovali le še paliativno zdravljenje.
Na Kilimanjaro s svetovno rekorderko v vzponu nanj
Ko je oslabljen ležal v postelji, je po televiziji gledal športne tekme. Zasledil je zgodbo o Vanessi Morales, ki je svetovna rekorderka v hitrosti vzpona na Kilimanjaro in znana po tem, da spremlja tudi neozdravljivo bolne, npr. ljudi z multiplo sklerozo, na to najvišjo goro afriške celine. Takrat se je odločil in obvestil ženo ter otroke: "Tudi jaz grem na Kilimanjaro."
"Ker me poznajo, so me takoj vzeli resno," se z nasmehom spominja Olivier. Prek Facebooka je poiskal Vanesso Morales in z njo navezal stik. Hitro sta se ujela in Vanessa mu je obljubila, da bo Olivierja in njegovega sina Arthurja, tudi športnika, spremljala na Kilimanjaro.
Izbrala sta najtežjo smer vzpona, ki se imenuje Western Breach. Vzponu sta dala tudi dobrodelno noto, saj sta zbirala sredstva za namen bolnišnice, ki izvaja raziskave v boju proti raku.
Vzpon je uspel, Olivier je prišel na vrh v petih dneh. Zdaj načrtuje, da bo šel še enkrat in da bi tokrat ne le hodil, temveč tekel na Kilimanjaro. Njegovi izvidi sicer niso najboljši, a Olivier se je odločil, da rak še ne bo imel zadnje besede.
"Poznam ljudi, ki imajo raka in prejemajo paliativno nego leta, celo desetletja. Gospa, ki jo poznam, je na tem že 19 let, tako da se zdaj z mojo ženo šaliva, da moram premagati to številko in zato ciljam na 20 let," se še pošali Olivier, ki nam je vsem lahko navdih, kako celo v najtežjih okoliščinah ohraniti fokus na visoke cilje in ne pustiti, da nas prevzame obup.
