“Ob ženi sem začutil svobodo, ki mi jo daje Bog, in je zastonjski dar”

Moške skrivnosti s Filipom Firbasom bi potrebovale še bistveno več prostora, kot ga tej rubriki ponavadi namenjamo na Aleteii. Za njegovo tako široko pahljačo dejavnosti zmanjkuje znakov. Najbolj se posveča družini – ženi Luciji, ki smo jo pred časom gostili v rubriki Ženska ženski, sinu in trem hčerkam. Zelo rad vzame v roko žogo, še raje kitaro. Za ljubi kruhek se diplomirani teolog, ki na Katoliškem inštitutu končuje magisterij iz menedžmenta, ukvarja z nepremičninami.

Služba, študij, žena, štirje otroci, čas zase … Kako krmarite med prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Čas je dobrina. Zato z ženo poskušava z njim razpolagati karseda odgovorno. Naučila sva se, seveda tudi na račun kakšnih bušk, prask in podobnih zadev, da si moraš vzeti dovolj časa za odnose, ki so pomembni, in da za vse stvari, ki bi jih rad počel, ni časa. In potem je naslednja zadeva postavitev prioritet.

Živimo v stanovanju v Domžalah. Otroci niso vozači, dejavnosti so dostopne peš. Otroke spremljava nanje, ta skupni čas se mi zdi pomemben. Lahko uporabljam javni prevoz in kolo. Včasih mlajša otroka ostaneta dlje v vrtcu in se lahko bolj posvetiva šolarjema. Drugič je obratno ali pa eden od njiju odpelje tri otroke na kako dejavnost.

Nekoč sva lahko pogledala kak film več kot zdaj. Zdaj ga redko. Celo tako je bilo, da smo imeli televizijo v kleti, ker je ni bilo časa inštalirati. Naposled smo jo dali starim staršem. Če je treba, si postavimo projektor in kaj gledamo prek računalnika.

Kako razvajate svojo ženo?
Tako, da se zanimam za tiste stvari, ki njej veliko pomenijo. In za to tudi kaj ukrenem. Kaj imam v mislih? Izlet, pohod v hribe, kako pozornost. Zanimam se za stvari, ki njo zanimajo z vidika glasbe, mode, trendov v družbenih omrežjih. Ugotavljam, da njeno znanje in interes dopolnjujeta tudi mene. Poleg tega pa, ko jaz investiram svoj čas in energijo, tudi denar, v kakšen projekt, ki je njena želja, je to korak naprej za najin zakon.

Včasih se moram odpovedati času, ki ga bi preživel, na primer, ob kitari. Če igram kitaro pol ure, je to zame dve uri premalo, če me razumete. Luksuza dolgega igranja trenutno nimam. Oziroma se je treba za to dogovoriti. A ko na primer predlagam, da namesto moje kitare raje skočiva na kak hrib, se mi ta odpoved, ta čas povrne z obrestmi.

Kako?
Na področju sproščenosti v zakonu, tudi telesnosti, spolnosti. Tako, da ona počne še kako dodatno stvar z otroki in sem jaz tega razbremenjen. Ko ji posvetim čas, ona to dodatno ceni in sem za to vsekakor nagrajen.

Kako jo še razvajam? Tako, da ji pustim njen čas. Pridejo dnevi, ko je vzdušje napeto. Kdo od otrok je bolan ali ima slab dan. Ona gre na sprehod. Vrne se boljše volje, to pa se prenese na nas vse. Odkrila sva, da to deluje. Po kakem prepiru, ki ga imava, potrebujem tudi jaz 10, 15 minut zase. Sicer sem destruktiven, glasen, napadalen. V tistem času pa se umaknem in pridem malo bolj "skuliran" nazaj. Midva investirava sebe v drugega. Jadrava v skupno smer.

V zadnjem času se ukvarjate z nepremičninami. Kaj hišo spremeni v dom?
Nekaj je ustvariti dom, drugo je pa imeti nepremičnino. In če to prehitro zmešamo, lahko pride do velikih nesoglasij in porušenega ravnovesja v nas. Ustvariti dom pomeni biti z ljudmi, ki jih imaš rad in z njimi ustvarjati neke spomine. Dom zame pomeni dobre odnose, ne glede na to, kje si. Lahko živimo v najemniškem stanovanju, ampak se imamo lepše kot pa družina, ki živi v lastni hiši, a ima slabe odnose.

Odgovornost staršev je, da se pogovorimo in uskladimo glede vizije in da družinsko barko krmarimo čim bolje. Načrt, ki ga narediš, poskušaš zasledovati. Izdelava načrta je vredna več kot sam načrt: vseskozi razmišljati, se usklajevati in dopolnjevati. To dela odnos med zakoncema temeljen. Tako si lahko zadovoljen, izpolnjen, srečen, četudi nimaš lastne nepremičnine. 

Kot zaznavamo iz pogajanj in prepirov glede dediščine in nasploh, smo Slovenci na nepremičnine zelo navezani. Kako razrahljati te vezi?
Stanovanjske nepremičnine imajo posebno vrednost in so še posebej pri nas, Slovencih, zakoreninjene kot nek statusni simbol. Morda smo preveč obremenjeni s tem, da moramo biti lastniki nepremičnin. To je seveda dobro. A če nisi lastnik, še ne pomeni, da si toliko na slabšem. Saj lastništvo prinaša stroške. Dolgoročno lahko, če nisi lastnik, morda celo pridobiš. Kdor ima več nepremičnin, ima tudi več skrbi. Da mogotci živijo mirno? Prej obratno, bi dejal.

Kako v tovrstnem poslu ohranjate krščansko držo?
Ne glede na to, s katerim poslom se ukvarjaš, si kot kristjan zavezan še dodatnim etičnim normam. Ne le minimumu morale ali zahtevam zakona. Poveš stvari, ne le tako, kot so, ampak tudi z dobrim namenom za stranko. Včasih pa tudi to lahko kdo vzame slabonamerno. To je vsakdanji izziv, s katerim se lažje soočaš, če poglabljaš odnos z Bogom.

Svojega temelja ne postavljaš na kapital, ampak v služenje tistim, s katerimi delaš in za katere delaš. Tudi če imaš dobiček, si tega moralno zavezan uporabiti pametno, da ga boš delil z drugimi. Sicer to nima nobenega smisla, če imaš denar le zase. "Zafrčkaš" ga za stvari, ki so same sebi namen.

Ne govorim le o finančni, ampak tudi o duhovni vrednosti. Kako s svojimi talenti delujemo v skupnosti. Mene so zelo močno oblikovali skavti, župnija, Katoliška mladina, tečaji IFFD – mednarodna organizacija za razvoj družin. Te organizacije so mi pomagale oblikovati talente, ki jih zdaj poskušam udejanjiti. Delati pošteno, transparentno in skromno. To je temelj. Brez duhovnega elementa, ki mora biti močno prisoten, hitreje zapadeš v skušnjavo.

Katere preizkušnje so vam dale najbolj misliti?
Bile so na primer zdravstvene. Ena od drugih pa je bila spraševanje o duhovnem poklicu. Zadnji preizkusni kamen za to je bil na fakulteti. Pa nisem šel na teologijo z mislijo na duhovni poklic, ampak v smislu razširitve znanja na področju humanistike. Dobil sem občutek, da imam glede duhovnega poklica svobodno voljo. Ko sem začel odnos z zdajšnjo ženo, sem dojel, da me vleče vanj.

Odločil sem se, da grem v to 100-odstotno, brez preračunavanj, kje je moja izstopna točka. Da grem "na glavo", čeprav sva šla skozi nekaj težkih preizkušenj. Da pa seveda moram vzporedno razvijati odnos z Bogom. Ob njej je moja duhovnost postavljena na popolnoma drug temelj. Ob njej sem začutil svobodo, ki mi jo daje Bog, in je zastonjski dar. S tem je prišel dodaten blagoslov, da se o drugi poti nisem več spraševal. Predstavljam si, da bi bilo tako tudi, če bi se odločil drugače.

Katera spoznanja so se izkristalizirala v srcu in glavi?
Sčasoma sem spoznal, da odnos do Boga in žene nista dve različni stvari. Odnos do žene dopolnjuje tistega z Bogom. Lahko imava različno duhovno dojemanje, ni potrebe, da sva vedno na isti stopnji. Mene velikokrat umiri njena zasidranost v vero in obratno. Odgovorna sva, da to razvijava; skupaj z otroki. To ravnotežje bomo iskali vse življenje.

Posvečeno življenje duhovnikov, redovnikov, redovnic in nas, mož in žena, lahko ustvarja pristno Cerkev. Eno brez drugega ne gre.